Janez Rajgelj je bil v soboto zvečer povsem miren, ko je spremljal polfinalni obračun Uniona Olimpije (njen današnji delodajalec) in Geoplina Slovana, kluba, kjer je deloval pred prihodom k zmajem. »Premalo je ostalo od tega, kar smo naredili, da bi navijal zanje,« je odvrnil na naše vprašanje, ali mu srce (še vsaj malo) bije za plinarje ali morda bolj za Olimpijo, v isti sapi pa dal vedeti, da se na Kodeljevem ne dela več dobro. Da je Rajgelj na Slovanu naredil precej, mu nihče ne odreka, bolj pa mu zamerijo, da je kar nekaj igralcev odšlo s Kodeljevega brez odškodnine, nazadnje pa je k sosedom odšel tudi sam. Ob tem so slovanovci upali, da jih ne bo pozabil, a še danes čakajo na skoraj sto tisočakov od Olimpije za odškodnine Mihe Zupana, Mirze Begića in Jake Klobučarja.
Prisega na ameriško znamko
Da mu za pravila ni veliko mar, je pokazal s tem, ko spet ni oblekel puloverja uradnega klubskega opremljevalca. »Prav jezen je, če vidi koga, da ne nosi Royalove opreme,« pravijo v Olimpiji slačilnici. Sam ni zgled. Prisega na ameriško znamko. »Ves čas je v istem, baje mu prinaša srečo,« še izvemo. Kako naj igralci spoštujejo pravilo, če jih šef jemlje z levo roko? Sicer sta danes Olimpija in Slovan kot noč in dan. V drugem polčasu je Sašo Filipovski povzdignil glas in zmaji so se razleteli po parketu, golobradi varovanci trenerja Gašperja Okorna pa jim niso bili kos, 68 : 51 je bilo na koncu. »Tekmec se ni 'šparal', začel je odločno. Blesteli so v skoku,« je razloge za poraz navedel Okorn, ki ga mnogi vidijo kot enega glavnih kandidatov za selektorja reprezentance do 20 let, ki jo letos čaka evropsko prvenstvo.
Krka katastrofalno metala za tri točke
Zmaji so se merili tudi v minipokalu Spar, ki so ga Slovenci naredili po vzoru Špancev. Proti Trboveljčanom mladi Olimpijini košarkarji niso imeli možnosti. Tudi zato, ker v dresu ljubljanske ekipe ni bilo Luke Dončića. V Brežicah se je hitro razvedelo, da je leta 1999 rojeni Ljubljančan odšel v Španijo, kjer je zaigral na Minicopi v dresu kraljevega kluba Reala Madrid. Ali bo Dončiću uspelo priti do pogodbe, bo jasno v prihodnjih dneh. V predtekmovanju je navdušil, v eni od tekem pa nasul vrstnikom 16 točk. Ker domače beži na tuje, se v Olimpiji rešujejo s tujo delovno silo. Novi tujec na zeleno-beli barki je postal Casey Mitchell. »Ni slab, zna zadeti trojko, tudi prodor mu ni tuj,« ga je hvalil Sašo Filipovski, ki si je z zanimanjem ogledoval tudi drugi polfinale med Krko in Zlatorogom. Po podaljšku so se veselili Dolenjci, 70 : 67 je bilo. Krka je katastrofalno metala za tri točke – 4/20. Precej bolje je šlo to od rok hišniku v novomeški športni dvorani Branetu, ki je navdušil med enim od polčasov – od šestih metov je zadel tri. Laščani so bili po tekmi ogorčeni nad sojenjem. Par krepkih (argumentiranih) je pol ure po koncu srečanja trener Ivan Sunara povedal Borisu Majerju, komisarju pokala, sicer pa enemu najvplivnejših ljudi v slovenski košarki. Mariborčanu ni bilo veliko do besed, je pa pričakovano zagovarjal sodnike. Sicer je Majer vestno spremljal vse pokalne obračune, ob tem pa beležil vse tehnične prekrške, k so jih naredile ekipe. Največ smeha je bilo zaradi nogavic. Pa ne Majerjevih, ampak tistih, ki so jih nosili košarkarji. Na tapeti so bile tudi obleke. Sunara je bil kaznovan s 100 evri, ker na novinarski konferenci ni bil v obleki.
Uradna košarkarska pravila pravijo takole ...
»Oprema igralcev je sestavljena iz nogavic enake prevladujoče barve za vse igralce moštva.« Deon Thompson se je odločil za črno različico, enako pa so se odločili še Zoran Dragić, Mustafa Abdul-Hamid ter Laščan Rašad Mahalbašić. Dovolj, da bo v blagajno košarkarske zveze padlo 80 evrov. Brežice so bile kraj srečnega imena Gorana Jagodnika in Romana Lisca. Jagoda je zmaje popeljal v finale, ob tem pa potrdil, da se s klubom že pogovarja za novo pogodbo. »Rad bi še igral,« pravi z nasmehom do ušes dobrodušni Koprčan, ki je v slačilnico vrnil smeh in dobro voljo, ob tem pa utišal vse zlobne jezike, da ne more več igrati. Kljub dvema operacijama želodca in debelega črevesa je za večino na parketu še vedno profesor. Na ta konec Slovenije je prišel tudi Roman Lisac, ki se je prvič po 30. 11. in težavah s srcem pojavil v javnosti. »Dobro se počutim,« je dejal, ob tem pa dal vedeti, da se vrača na vodilni položaj tekmovanja. Oba, tako Jagodnika kot Lisca, slovenska košarka še kako potrebuje.