Še pred nekaj leti sem se z najboljšimi slovenskimi smučarskimi skakalci skoraj brez izjeme tikal. Tedaj bi tudi mirno v naslov zapisal: »Dobrodošel, Pero!« Tako Petra Prevca, našega skakalnega junaka preteklega konca tedna in zlasti ekipne tekme svetovne elite v Oberstdorfu, kličejo trenerji in reprezentančni kolegi. Pa ne morem, čeprav je to le samoumevno vprašanje manire.
V nedeljo, le nekaj minut po njegovem fenomenalnem poletu na 225,5 metra s padcem, ki ga je povzdignil med zvezdnike sodobnega skakalnega športa in mu obenem za nekaj časa strl krila, me je poklical moj brat, ki že dve desetletji živi v Petrovi Selški dolini. Nekako sva se strinjala, da v tako nepredvidljivih okoliščinah, kakršne so bile v nedeljo v Oberstdorfu, nobena odločitev tekmovalnega razsodišča ne more stoodstotno predvidevati razvoja vsak hip spreminjajočih se razmer. Pa tudi, da je bil Peter ob vsem miku in pasteh ugodnih vetrovnih razmer pravzaprav v položaju, ko je bil prisiljen slediti notranji fizikalni in psihobiološki logiki ter vsebini smučarskih poletov in vztrajati v predklonu tako rekoč do konca. O vsem drugem smo zdaj že obveščeni. Operacija strganih vezi levega ramena za nadaljevanje njegove kariere najbrž ne bo usodna. Kratkoročno pa to pomeni, da naša skakalna reprezentanca na SP v smučarskih poletih v Vikersundu (23.–26. februarja) najbrž realno ne more več računati na kakšno kolajno na nedeljskem ekipnem tekmovanju. Konkurenca z Avstrijci, Norvežani, Nemci in Japonci na čelu bo v prednosti, saj tako udarnega orožja, v kakršno se je – nikakor ne nepričakovano – razvil Peter Prevc v zadnjih tednih te sezone, čez noč ni mogoče nadomestiti. Treba je realno dojeti, da bodo v boju z našimi zdaj bolj konkurenčni tudi Čehi in Poljaki.
A to je samo ena plat medalje. Vrhunski nastop Roberta Kranjca in Petra Prevca na poletih v Oberstdorfu pa tudi imenitna asistenca Jurija Tepeša in Jureta Šinkovca našima glavnima kanonoma na ekipni tekmi naj bosta po vse bolj imenitnem razpletu sezone še en navdih več tudi za naše okrnjeno moštvo na glavnem vrhuncu skakalne sezone 2011/12. Ko torej želim Petru Prevcu dobrodošlico ob sinočnjem prihodu v domovino ter hitro okrevanje, hkrati želim tudi srečno pot in veliko uspeha Robertu Kranjcu & Co v Vikersundu! Pa še to. Morda ga kdaj prej nisem pozorno poslušal, a brat mi je v nedeljo pripovedal, da je Petrov oče navdušeni jadralni padalec. Pogosto sta skupaj letela. Ko je bil nekoč v hudih škripcih, je hladnokrvno letel v prostem padu kakšnih 400 metrov, da se je medtem izmotal iz padala, v katero se je zapletel v nepredvidljivih okoliščinah. In se rešil najhujšega! Hladnokrvnost, pogum in znanje zmeraj kažejo v prihodnost.