Po dveh tekmovalnih dnevih svetovnega prvenstva divizije I so na vrhu reprezentance držav, katerih klubi tvorijo ligo Ebel. Rekli bi, da je to presenetljivo, čeprav je bil tudi razpored tak, da je šel temu uvodnemu seštevanju točk na roke. Madžari, Avstrijci in naši se bodo med seboj udarili šele v drugi polovici prvenstva. Ukrajinci in Angleži so po dveh odigranih tekmah lahko mirni: svoje, čeprav slabo, so opravili in se lahko sprostijo. Bolje ne bo in s tem se morajo sprijazniti. Le en problem lahko nastane za našo vrsto, saj bi lahko fantje pretežno ruske hokejske šole postali zoprn nasprotnik v četrtek, če se seveda ne bodo znesli dan prej nad Angleži.
Kajti slovanska duša si mora dati duška, na takšen ali drugačen način. Madžari so zagotovo pozitivno presenetili, predvsem s sistemom igre, ki se je približal modernemu pojmovanju evropskega hokeja na ledu. Pa naj še kdo reče, da Ugrofinci, tile naši vzhodni sosedje, in oni gor s severa niso na neki način povezani. Čeprav marsikdo ne bi upal staviti na madžarski hokej, pa so po kakovosti naredili velik korak od tiste povprečnosti, ki jih je krasila, s tako švohotno bazo igralcev, kot jih imamo na primer pod Alpami. Japonci? Zaradi polnih vreč cvenka so imeli nekajletno sezonsko vstopnico v skupini A, pa jo potem izgubili, a se je njihov mladi rod tolikanj zagrel za ledeno ploskev v tistem času, da mirno lahko upajo na boljše dni. Neugodni, z mentaliteto nepopustljivosti, so zoprn nasprotnik za vsakogar, čeprav izkupiček tega ne kaže. Naši risi, dajmo roko na srce, v uvodnem boju z Angleži niso prepričali.
Dobro je, da imamo Razingarja
Tudi proti črno odetim hokejistom z Daljnega vzhoda se je tekma namesto v užitkov poln dogodek spremenila v trepetanje pred tem, kdo bo naredil napako in ali bo naša vrsta po izenačenju sploh sposobna napraviti še akcijo ali dve za zadetke. Dobro, da imamo Tomaža Razingarja! Kapetan je povlekel voz naprej v trenutku, ko je bilo to najbolj potrebno, in to na obeh tekmah. Kaj se je dogajalo med risi, da se navdušenja oziroma evforije na tribunah pravzaprav sploh ne čuti? Pretreniranost? Je manjkala moštvena kemija, saj so fantje dejansko nabrani skorajda z vseh vetrov? Se po tihem, sama od sebe, spreminja generacija in s tem tudi značaj moštva, ki še ni zgrajen, ali pa se je pravzaprav v vse naselil kompleks Stožice? Tivoli je bil pojem našega hokeja na ledu, novo domovanje je umetno predstavljeno tako javnosti kot tudi reprezentanci in pri tem so vsi imeli precej hude porodne krče. Kopitarjev pristop do vodenja izbrane vrste ni sporen, selektor je za marsikaterega poznavalca hokeja na ledu gospod z veliko začetnico, čeprav se najde kakšen pametnjakovič in brunda, da je, nekoč hokejist s številko 14 na dresu, pravzaprav velik avtokrat.
Kaj pa naj bo?
Demokracije na hokejski klopi, še bolj pa v garderobi, ni. In pika! Vendar smo se prepričali: očetu manjka sin. Najbolj starejši, ki navdušuje na oni strani luže v mestu angelov in filmskih sanj. Anže Kopitar je bil magnet za prodajo vstopnic, saj se v prvih prodajnih dneh še ni vedelo, ali bodo Kralji šli v končnico lige NHL.
Potem je bil še obet za ljubitelje pravoverne hokejske tehnike in taktike in hkrati fant, ki naj bi bil odrešenik hokeja s slovenskim pedigrejem. Neke vrste hokejski Jezus. Da, bog se nas usmili, tudi nas, medije, ki na fanta iz Hrušice nalagamo kolikor le lahko odgovornosti za naš hokejski trenutek. Morda je celo prav, da Kopija sploh ni v reprezentanci, saj bi v nasprotnem primeru vsi pričakovali najmanj po 10 zadetkov v mrežah nasprotnikov, čeprav Anže še ni opravil izpita za čarovnika. Kaj češ, slovenska mentaliteta! Ali je res tako manjkal (Jan Muršak iz avtomobilskega Detroita in moštva NHL Red Wings je popolnoma pozabljen), bomo jamrali po koncu prvenstva, posebno precej glasneje, če bomo flopnili in ne bomo prvi ali drugi. Manjka tudi Ernest Aljančič. Človek, ki naj bi po naših informacijah postal osebni svetovalec predsednika mednarodne zveze IIHF Renéja Fasela, ni člen stožiške zgodbe.
Izvižgani zunanji minister
V preteklosti je bil vedno alfa in omega, danes ga ni nikjer. Po vogalih dvorane govorijo, da bi nekoč predsednik naše HZS ob nastopu, kakršnega si ga je privoščil zunanji minister Karl Erjavec, ko je šel podelit nagrade najboljšemu igralcu po tekmi z Anglijo in prejel ploho žvižgov, morda dobil prav tako porcijo. Vendar to logično ne gre skupaj: Nestl je na vrhu mednarodnega hokeja desetletja, vsa svetovna prvenstva pri nas so njegova zasluga, pa ga doma iz vsega srca sovražijo. Ali bi moral imeti častno mesto v loži ali pač kazensko ovadbo zaradi finančnih mahinacij v preteklosti, bomo izvedeli kaj kmalu. Aljančičeva struja podanikov, ki se smuka po Stožicah, je pripravljena napovedati, da bo sedanji predsednik HZS Matjaž Rakovec čez tri mesece preteklost v hokeju. Kaj kmalu bo jasno, ali je to samo negodovanje ali morda nova načrtna kampanja rovarjenja proti sedanjemu prvemu možu hokeja pri nas. Organizacija prvenstva ni bog si ga vedi kaj. Spet: vsi se lovijo, organizatorji in člani HZS, ki bi sicer radi ustregli, pa na pol gradbišču, na pol športnemu objektu včasih pač ne gre. Stožice in skupina A čez nekaj let? Bodimo pošteni: zelo težko bo zobozdravnika, ki je na vrhu IIHF od leta 1994, in njegovih podšefov z vzvodi odločanja prepričati o hazardu s spomenikom Zorana Jankovića.
