LJUBLJANA – Odhod ni bil nepričakovan in z razpletom sta bili zadovoljni obe strani. Marko Šuler, eden od stebrov slovenske nogometne reprezentance, ki ga tudi novi selektor Slaviša Stojanovič še kako potrebuje, se namreč v zadnjem obdobju belgijske avanture ni naigral. »Moral sem se odločiti za spremembo, predvsem zaradi statusa, ki sem ga bil deležen v zadnjih mesecih bivanja in igranja v Belgiji. Povrhu sem dobil občutek, da me ni v viziji in v novem mozaiku, zato niti na igrišču veliko nisem mogel spremeniti,« je Marko odkril razloge odhoda, potem ko je zapustil Gent.
V Belgiji je pustil pečat
V isti sapi pa je dodal, da je bila želja obojestranska in da so se korektno razšli, Gent pa zapušča z lepimi spomini. »V štirih letih igranja v belgijskem klubu sem doživel veliko nepozabnega, saj uspehi, kot so osvojitev belgijskega pokala državnega podprvaka ali nastopi v Evropski ligi, puščajo sledove. Vsekakor gre za uspešno obdobje moje dozdajšnje kariere.« Šuler je sever zamenjal z jugom, nekoliko sivo Belgijo s sončnim Izraelom. Njegovo ime, sposobnosti in ambicije so morda narekovali pot proti zahodni Evropi, zato ni odveč vprašanje; zakaj prav Izrael? Čas bo pokazal, ali je pri izbiri novega okolja (kluba) imel srečno roko, prav gotovo pa so na izbor nove destinacije vplivale izkušnje iz preteklosti, zato čas ni bil njegov zaveznik. Šulerja namreč čakajo novi izzivi tudi na reprezentančnem področju, kjer je pred vrati kvalifikacijski ciklus za svetovno prvenstvo, z odhodom v izraelski klub pa bo prisoten, kot upa, tudi na evropskem klubskem prizorišču, saj gre za enega vodilnih izraelskih klubov Hapoel iz Tel Aviva.
V ekipi tudi Hrvat
Zaradi težav s križem sta splavali po vodi obe možnosti, da bi zaigral v Nemčiji, pa tudi še katera ponudba z zahoda. Slabe izkušnje iz preteklosti, ko je bil blizu Celtica in Espanyola, so prav gotovo vplivale na odločitev, da ne čaka. Sicer pa je v tem trenutku zanj najpomembnejše, da v kontinuiteti igra in lovi optimalno formo, ki ga je tudi pripeljala v nogometni svet uglednih klubov; seveda tudi v reprezentančne vrste. Ambicije kluba pa so vsako leto podobne, saj so vselej v bitki za vrh in trofeje, ki edine nekaj veljajo, zato bo pritisk še večji, kot je bil v Gentu. Ekipa je mlada, a kar kakovostna, ljudje pa prijazni in gostoljubni. V prvi ekipi je lahko le pet tujcev, zato v kadru prednjačijo domači nogometaši. Med tujci so trije Afričani in en Hrvat, govori pa se večinoma v hebrejščini, a velika večina obvlada tudi angleški jezik. Pri dogovorih in sestankih je prevajalec pomočnik trenerja. V primerjavi z belgijskim nogometom v kakovosti ni velikih razlik, so pa v samem slogu igre. V Izraelu se igra hitrejši nogomet, tehnično so bolje podkovani, a slabši v duelih in kontaktni igri. V Belgiji se več pozornosti posveča taktiki, še posebno v obdobju obrambe. Seveda pa Marko ni izpustil teme o reprezentanci, kjer, kot pravi, še ni rekel zadnje besede. »Cilji in pričakovanja so glede na prejšnje uspehe visoko zastavljeni, a na povsem realnih osnovah, saj imamo kakovostno reprezentanco z določenimi izkušnjami. Žal se nam po lastni krivdi ni uspelo uvrstiti na EP, zato pa so pred nami novi izzivi, ki jih nestrpno pričakujemo. Naša skupina za SP v Braziliji je privlačna, lahkih skupin pa ni. Naš cilj je jasen: da nam uspe skozi rešeto kvalifikacij in si še tretjič izborimo pot na največjo izložbo svetovnega nogometa, kar bi bil za majhno Slovenijo pravi podvig.«
