Omenite, da se danes v Gabonu in Ekvatorialni Gvineji začenja Afriški pokal narodov, in nogometni romantiki bodo odjadrali v leto 1990 ter na Apeninski polotok. Na otvoritveni tekmi takratnega svetovnega prvenstva je Kamerun porazil aktualne svetovne prvake Argentince in nato v četrtfinalu po odlični predstavi moral priznati premoč Angliji. Roger Milla je še danes svetovna legenda. Afrika bo imela svetovnega prvaka do leta 2000, je nekoč legendarno ustrelil v prazno še bolj legendarni Pelé. In pri tem ni bil sam.
Pričakovanja so bila velika
Od celine, ki je prvo zmago na mondialu slavila leta 1978 (Tunizija je premagala Mehiko), leta 1982 prvič ostala neporažena (trije remiji Kameruna) in leta 1986 prvič imela predstavnika v drugem delu tekmovanja (Maroko), so v nogometni družini vsi pričakovali veliko. Toda realnost je leta 2012 povsem drugačna. Reprezentančni nogomet v Afriki se v zadnjih dveh desetletjih ni razvil, temveč je proti vsem pričakovanjem celo nazadoval. Po turnirju v Italiji so Afričani na velikih tekmovanjih tu in tam priredili manjši šok (na otvoritveni tekmi SP 2002 je Senegal ugnal aktualne prvake sveta Francoze), a dosežka iz leta 1990 jim ni uspelo preseči. Niti pred poldrugim letom, ko je črna celina ponosna gostila svoje prvo prvenstvo najboljših nogometašev sveta in imela med elito rekordnih šest predstavnikov. Peterica med njimi, tudi domača Republika Južna Afrika in Alžirija, ki jo je premagala Slovenija, ni preskočila niti prve stopnice. Iz skupinskega dela se je uspelo prebiti le Gani, a še njej v veliki meri zaradi nedosojene enajstmetrovke Srbiji. Črnim zvezdam je za Afričane še nedosanjan polfinale z vratarsko obrambo v izdihljajih tekme preprečil napadalec Urugvaja Luis Suárez.
Nogomet pred dvema letoma v Angoli je bil sranje
»Je to razvoj?« se je v članku pred začetkom letošnjega prvenstva črne celine spraševal novinar Guardiana Jonathan Wilson. »Ne, nikakor ni. Niti približno. Če pa upoštevamo kakovost igralcev, ki jih je sproducirala Afrika, pa to meji kar na sramoto.« Skoraj vsi najboljši evropski klubi imajo v svojih udarnih postavah vsaj enega Afričana, a ti v reprezentančnih dresih, žal, postanejo povsem drugačni nogometaši. Samuel Eto'o, recimo, na evropskih zelenicah nikoli ne bi tako otročje protestiral proti sodnikom, kot je to počel na afriških pokalih. Neodgovornost v igri, ki smo ji bili priča na prejšnjih afriških pokalih, bi zvezdnike v evropskih klubih nemudoma posedla na rezervne klopi. »Nogomet pred dvema letoma v Angoli je bil sranje. Le Egipt in Gana sta igrala približno kot uigrani moštvi,« ugotavlja Wilson. Na tokratnem pokalu narodov ne bo Nigerije, Kameruna, Egipta in Republike Južne Afrike. Novinci bodo Ekvatorialna Gvineja, Niger in Bocvana. Bodo ti ob, recimo, prebujeni Libiji poskrbeli za novo upanje črne celine? Glede na dejstvo, da so njihovi nastopi tudi posledica nazadovanja in neumnosti velikih, si tega ne drzne nihče trditi. A veste, zakaj na prvenstvu manjka Republika Južna Afrika? Ker selektor ni razumel pravilnika in je ekipa na zadnji tekmi kvalifikacij, ko so potrebovali zmago, igrala na remi.
