VESNA V. GODINA

Vesna V. Godina: Skrivnost uspešnega partnerstva ni ljubezen

»Imamo idejo o brezpogojni ljubezni, za katero se ni treba truditi. Poveličujemo partnersko ljubezen, ki naj bi oživila diado med otrokom in mamo, pri čemer naj bi bila oba partnerja v poziciji otroka, tako da ni povsem jasno, kdo ima vlogo mame,« pravi profesorica, ki bo na največji slovenski konferenci o ljubezni predavala o matricah ljubezni. 
Fotografija: FOTO: TADEJ REGENT, JURE ERŽEN
Odpri galerijo
FOTO: TADEJ REGENT, JURE ERŽEN

»Načeloma je partnerstvo nekdaj temeljilo na očetovskem modelu ljubezni, a ker ljudje menijo, da imajo lahko oboje hkrati, ves čas iščejo.« Partnerstvo prinese kopico nelagodja in težav, ki jih je treba reševati. Teror trga pa je tako močan, da se ljudje niso sposobni učiti niti iz lastnih izkušenj. »V medijih se ves čas pojavljajo testi: ali vas ljubi dovolj, ali je pravi za vas. V vsakem primeru boste ugotovili, da to, kar imate, ni povsem v redu. Ko začnete to popravljati, se stvar pokvari in je na dolgi rok obsojena na propad.«

A vseeno ni tako grozno, pravi. »Nekatere ljudi lahko to spoznanje tudi odreši. Rada jih vprašam, ali bi zapustili trenutno partnerstvo, če bi vedeli, da tisto, po čemer hrepenijo, ne obstaja. Veliko jih ob tem ugotovi, da z njihovim partnerstvom ni nič narobe.«

Profesorica naroda

Vesna V. Godina je profesorica, znanje in dognanja pa predaja tudi v kolumnah in na seminarjih. »Namen ni poučevati, ampak provocirati, da bi ljudje začeli malce drugače gledati stvari, o katerih zelo stereotipno razmišljajo.« Glede na to, koliko se nekateri razburjajo, doda, da očitno vsaj ti tudi slišijo. »Če ljudje slišijo nekaj, česar nočejo, to ne bo v hipu spremenilo njihovega vedenja.« A ravno zato, ker pripoveduje o stvareh, ki jih ljudje ne želijo slišati, je zanimivo, kako radi ji vedno znova prisluhnejo. Seveda se tudi njej včasih zdi, da se ponavlja. »Tisočkrat ponavljam iste stvari,« zamahne z roko, »a to ni težko. Nekateri slišijo malo, nekateri prvič, nekateri stotič, nekateri nikoli. Nad tem nimaš nadzora. Ponavljati je treba, saj ljudje, ko že nekajkrat poslušajo isto predavanje, rečejo: 'Zdaj šele res slišim, kaj ste hoteli povedati.'«

Dvotirna vzgoja je prednost

Naša nuklearna družina nas prvotno najbolj oblikuje, seveda je tudi njo. »S starši sem imela zelo veliko srečo,« prikima. »Obstaja modrost, ki smo jo v zadnjih 40.000 letih nakopičili v kulturi glede vzgoje. Pogosteje je ta pravilnejša od vrste znanstvenih teorij, ki se s tem ukvarjajo. Odrasla sem v družini z optimalno, dvotirno vzgojo – oče je bil avtoriteta in prisotna je bila kazen. Ne fizična, a neprava dejanja so imela posledice.« Da je takšna vzgoja lahko začarani krog, je po njenem mnenju samo predsodek. »Dvotirna vzgoja otroku pomaga razviti socialne kompetence. Če starši otroka enako vzgajajo, se ta ne nauči temeljne lekcije – da socialni svet razpade na več različnih podsvetov, v osnovi na dva. Podsvet mame je svet brezpogojne sprejetosti, če ima otrok srečo, podsvet očeta pa je svet pogojne ljubezni. V taki situaciji se nauči, da obstaja več socialnih svetov, in vsakokrat, ko v katerega stopi, prepozna svet in pravila, ki veljajo v njem, ter to uporabi v svoj prid.« Otroci, socializirani v enotirni vzgoji, takšnih socialnih veščin nimajo. »Otrok naj bi situacijo obvladal pred vstopom v šolo. Enotirno vzgojen otrok nima teh kompetenc, kar se tudi vidi. Pride v šolo, učiteljico tika, jo čustveno izsiljuje, enako počne v srednji šoli, mogoče celo na fakulteti, ker se v vseh socialnih podsvetovih obnaša, kot se obnaša z mamo.«

Starši nas oblikujejo v partnerje

Seveda igra tudi vzgoja ključno vlogo pri tem, kakšni smo kot partnerji. »Okolje enotirne vzgoje ustvarja neodrasle partnerje,« preprosto pravi dr. Godina. »Okolje, v katerem ni avtoritete in kazni, otroku onemogoča funkcionalno odraščanje. Zato so kot partnerji infantilni. Predvsem niso zmožni izbrati med tem, kar je dobro zanje, in tistim, kar je prav za drugega. To pa je pogoj za uspešno partnerstvo.« To je tudi eden od razlogov, da je veliko samskih starejših od 30 let. »Za uspešno partnerstvo potrebujete dva funkcionalno odrasla človeka, kar je na Zahodu težko najti. Ko se odločiš za partnerstvo, se moraš odreči delu svojega ugodja, na kar ljudje danes pogosto niso pripravljeni. Vedno rečem, da je partnerstvo nelagodje na dolgi rok, kar pomeni, da dolgoročno vztrajaš z nekom, čeprav ti v resnici z njim ni ravno idealno.«
Hkrati se nekateri hitro poročajo, kar prof. Godina pripisuje trženju. »Vzgoja, zveze, zakoni, ljubezen. Vse to je širok trg, kjer promovirajo tudi romantično ljubezen, s katero boste našli dušo dvojčico, se z njo poročili, ostali do konca življenja skupaj in bo vse lepo in prav. Ko se ljudje zaljubijo, so prepričani, da se jim je to zgodilo, a kmalu po poroki pride do neugodja.«

Partnerstvo kot kooperacija

»Na Vzhodu imajo marsikje še vedno tradicionalni odnos do partnerstva. Gre za racionalni projekt, vedoč, kaj bomo iz tega dobili. Ne dušo dvojčico, ampak nekoga, ki bo sorodstvu najbolj koristil. Praviloma o tem ni odločala ženska, temveč njeni sorodniki. Najpomembnejša je bila krepitev socialnih vezi kooperacije, da bi neki konflikt spremenili v sodelovanje. V preteklosti je bilo enako tudi v Evropi, šele v zadnjih 120 letih je to postal trg.« Habsburžani so imeli racionalen cilj, zato so bile tudi poroke stabilne. »Iz Gospe Bovary in Ane Karenine smo se naučili, da iskanje duše dvojčice v ljubezni vedno povzroči katastrofo. Tudi za osebi, ki sta to iskali. Saj niti Ana Karenina ni bila srečna s svojim fatalcem. Čustvena zveza je tista, ki uniči vse vpletene.« Ko so antropologinjo Margaret Mead hoteli poročiti s poglavarjevim sinom, jim je rekla: »Nisem zaljubljena vanj.« Oni pa so ji odgovorili: »Ljubezen je za pod palme. Mar ne želiš biti poglavarjeva snaha?« To percepcijo, da partnerstvo ni namenjeno čustvenemu osrečevanju, smo mi izgubili. »Osrečevanje je za pod palme in občasno imaš lahko nekoga, ki te malo osrečuje, zakon pa je nekaj drugega. To je tako, kot bi nekomu dali kilogram govedine in mu rekli, naj vam iz tega naredi saher torto.« Ob realnih predstavah bi bila tudi partnerstva stabilnejša, pravi.

Takojšnje zadovoljstvo

Kultura takojšnjega zadovoljstva pa pogojuje tudi zmanjšano sposobnost potrpežljivosti, saj so na družabnih medijih življenja vseh več kot popolna. »Naši stari starši niso pričakovali, da jih bo njihov partner nenehno osrečeval. Vedno so gledali celoto tega, kar so dobili. Morda se je mož včasih malo napil, a je bil skrben gospodar, hodil je v službo in žene ni pretepal. Vse so dali na tehtnico, kot to počnejo tudi danes, a tehtajo nekaj drugega.« Čeprav so bile naše stare mame morda v statistično gledano slabših zvezah kot današnje ženske, so bile z njimi bolj zadovoljne in so zato vztrajale. Danes pa zveze ves čas zapuščamo, ker 'to ni to'. »V resnici so na dolgi rok ženske zapuščene, zagrenjene in nesrečne, naše stare pa mame niso bile. Ne gre le za to, kaj imaš, ampak tudi, kaj hočeš imeti. Če svojega telesa ne primerjaš s telesom manekenke, ki ga najbrž niti ona nima, si lahko povsem zadovoljen.«

 

Tiramisu je druga zgodba


Tudi njena lekcija v ljubezni je bila enaka. »Ko misliš, da je to to, in si o tem stoodstotno prepričan, se poročiš. Iz tega nato izvirajo poškodbe za vse sodelujoče. A imam lastnost, ki mi je v življenju precej pomagala. Če se mi nekaj ne posreči, ne krivim drugega, ampak poskušam razumeti, zakaj se kaj zgodi, in po možnosti napak ne ponavljam. Odrešilno je, če si sposoben spoznati, da te je 'nategnil' trg, ki ti je dal nerealna pričakovanja.«
Glede na to, da je znanstvenica, ji je na ljubezen težko pogledati z drugega zornega kota. »Hkrati sem v letih, ko je to že laže,« se namuzne. »Nekateri prijatelji mi vsako silvestrovo zaželijo, da bi se mi zgodila prava ljubezen in pravi partner, jaz pa si mislim: 'Bog ne daj!'« Že dolgo časa je ni zaneslo, se smeji. »Naj vam dam primer. Moj najljubši tiramisu delajo v Nürnbergu. Kadar se spomnim nanj, sem malce sentimentalna in bi ga rada imela, a se zaradi tega ne bom vozila tja. Tako ga nimam. Z leti se naučimo, da za stvari, ki nam prinašajo ugodje, obstaja cena, in zdrse lahko zelo drago plačamo. Ko veš, da gre za 'nateg', kar ta prvotni učinek pri zaljubljanju je, stopiš nazaj.« Pa jo kdaj prime, da bi šla po tiramisu kam bliže, morda v Firence? Glasno se zasmeji. »No, seveda si ga privoščim. A tiramisu ne ustvarja takih težav kot partnerstvo, tako da si tam lahko malce bolj nepreviden. Da pa bi si danes premislila in postala zavezana nekemu partnerstvu, bi se moralo zgoditi nekaj res izjemnega.«

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije