POPOTOVANJE

Srečevanja s posebneži

Najbolj iznajdljivi so romarji, ki se podajo na Camino z najmanj denarja. Čeprav večina ni razsipna, romarji predvsem na pasivnem podeželju predstavljajo pomemben vir dohodka.
Fotografija: Vsi hitiji proti Santiagu. FOTO: Vladimir Jerman
Odpri galerijo
Vsi hitiji proti Santiagu. FOTO: Vladimir Jerman

Vsak človek je zasukan malo drugače, vsi smo po svoje tudi čudaki in posebneži. Sploh pa na Caminu, kjer se nekaterim pripetijo čudne reči ali pa se nenavadne samo zdijo. Proti Santiagu hitijo molčečneži in klepetulje. K slednjim nedvomno sodi mladi, košarkarsko visoki svetlolasi Nemec Johan, ki sem ga srečal v albergu v Puente la Reini. Kolikor si je ta fant v jedilnici iskal sogovornike, nisem videl nikogar ne prej ne pozneje. Še jesti ni utegnil, le kozarec piva si je prenašal od enega do drugega nagovorjenca. Govoril je kot dež, predvsem o sebi. Kazal jih je čez dvajset, a trdil, da jih šteje le osemnajst. In potem je žarel ob vprašanjih kot: »Pa si sam na poti? So ti starši dovolili? Kaj pa šola? Imaš dovolj denarja? O, a že iz Duisburga pešačiš?« Ker je isti šov zganjal tudi v naslednjem albergu, sem do nekaterih njegovih odgovorov postajal sumničav. Na primer, da je komaj polnoleten.
 

Za oltarji, med prašiči

Že s poudarkom, kako mlad je, je Johan takoj pritegnil občudovanje. Če bi navedel nekaj let več, ne bi vzbujal nobene pozornosti. On pa jo je potreboval.
Zanimanje je žel tudi s poudarjanjem, da je čez vso Francijo prenočeval v cerkvah. Odprte naj bi bile vse po vrsti vso noč: »Razgrneš spalko na tla, najbolje za oltarjem, nihče te ne bo zmotil, niti župnik.«
Johan je na vsako vprašanje odgovarjal tako, da je izpadel velik frajer. Hlastal je po laskanju.
Spomnil me je na dvakrat starejšega, a vsaj verbalno neprimerno bolj umirjenega flamskega Belgijca Roberta s čezpirenejskega avtobusa. Ni ga zanimal Camino, ampak to, kako bo čim lagodneje preživel zimo.
Sklepati je bilo, da Robert živi od socialne podpore ali morda skromne rente. Ni skrival, da pazi na vsak evro: »Prenočujem v spalki za seniki, pri zapuščenih hišah, kjer koli, tudi za pokopališkim zidom.«
Obubožani Čeh. FOTO: Vladimir Jerman
Obubožani Čeh. FOTO: Vladimir Jerman

Ker je za vse odgovoren le sebi, zanima ga pa marsikaj, se je pri Lurdu zadržal. Ne zaradi svetišča: »Izvedel sem, da pri Oloronu sekajo gozd za novo avtocesto, skupina zelenih pa posek blokira s svojimi telesi. Družbeni aktivizem me zanima, želel sem videti. Nameraval sem ostati dan ali dva, pa so me tako navdušili, da sem podaljšal na cel teden.«
Namenjen je bil na jug Španije, v okolico Alicanteja: »Prijatelj, spoznala sva se poleti na počitnicah, me je povabil, naj prezimim pri njem. Nekaj malega mu bom plačal, kolikor bi doma zapravil za centralno ogrevanje. Dol je toplo pa še družba bo fajn.«
V Artiedi sem srečal Čeha Miroslava, že na videz krepkega moža štiridesetih let, oprtanega z mega nahrbtnikom. Kaj vse je kot čarovnik v albergu privlekel iz njega: plinski gorilnik, lonec, nož, šotor ... Vprašanje, ali je bil tabornik, mi je privrelo kar samo od sebe. Enako spontano je pritrdil. Pozneje pri pivu je razložil, da prespi večinoma na prostem. Že večkrat so ga ponoči prebujali divji prašiči, enkrat celo jazbec, sicer menda precej plašna žival. Vsako tretjo ali četrto noč pa je Miroslav stopil v albergo, da se je oprhal in sploh temeljiteje očedil.
 

Brez razsvetljenja

V začetku novembra, ko je nekaj deževnih dni precej ohladilo ozračje, pa ni še nič vedel, kje in kako bo preživel zimo Miroslavov rojak, ki se je iz Santiaga že vračal. Naproti mi je s psoma na povodcu prikorakal med Melido in Arzuo.
Povedal je, da je imel pri Čeških Budjejovicah posestvo in polne hleve govedi. Hotel jih je kar najbolj posodobiti, zato se je zapufal. Marsikaj je šlo narobe, dolgov mu ni uspelo poravnavati, upniki so mu vse zaplenili: »Maja sem pristal v stečaju. Samo psa so mi pustili.«
Na deževen dan mimo razrušenih vaških hiš. FOTO: Vladimir Jerman
Na deževen dan mimo razrušenih vaških hiš. FOTO: Vladimir Jerman


Kako naprej, ni vedel: »Več ljudi mi je svetovalo, naj grem na Camino, da se mi bo prava ideja gotovo razjasnila.«
In je šel na pot: »Konec junija sem se odpravil iz Budjejovic čez Nemčijo in Francijo do Finisterre: »Razsvetljenja pa nobenega.«
Za hrano ni imel, nabiral si jo je v naravi: »Plinski gorilnik nosim v nahrbtniku, nabiram gobe, kostanje, kaj tudi sprosim pri hišah, da skuham zase in za psa.«

Svojo stisko je že predstavil španskim policistom: »Svetovali so mi, ker sem romar, naj za pomoč potrkam pri krajevnih župnikih. Ti se me bolj ko ne otepajo.«

Nazaj na Češko ga ni vleklo: »Razumite, da jaz nimam doma, na Češkem nimam kaj iskati, tam me nihče ne pričakuje, nihče ne želi.«

Skrbelo ga je, kako preživeti zimo: »Iščem delo tu v Španiji, samo to me odreši.«
Se je že ponujal kmetom za hlapca: »Vsi so me odklonili.«
Vsakič ko je odprl usta, je obubožani Čeh pokazal svoje škrbasto zobovje, kar še poudarja njegovo uboštvo.
 

Študijski pristop

Po končanem Caminu se romarji vračajo domov z letali, vlaki, avtobusi. Le redki posebneži peš.
Poleg češkega brezdomca sta se peš vračala še dva Francoza, a so vsaj enega od njiju gnale drugačne pobude.
Prvi, ta se je vračal v Marseille, je spalko razprostrl in zrl v zvezdnato noč po dvoriščih albergov. Ker je prijazno prosil, ob tem pa pokal šale kot za stavo, so mu oskrbniki dovoljevali, da se je stuširal in očedil brezplačno. Naklonjenost svojemu zastonjkarstvu je gradil na tem, da se je predstavljal za člana všečne dobrodelne druščine Rdečih noskov.

V »izdajalskem« brezrokavniku ob kipu kostanjarke v Leonu. FOTO: Vladimir Jerman
V »izdajalskem« brezrokavniku ob kipu kostanjarke v Leonu. FOTO: Vladimir Jerman

Drugega, upokojenega ekonomista, pa je študijsko zanimal gospodarski in z njim povezani demografski razkroj španskega podeželja. Ni se mu mudilo domov, iz lastnega firbca je zahajal s trase v vasi malo levo in malo desno. Poročal je: »V teh vaseh malo ven s Camina šele dojameš, da je ta za vse kraje, kjer poteka, tudi ekonomsko koristen. Drži, tudi naselja s Caminom so precej izpraznjena, vendar se povsod občuti dober vpliv popotniškega utripa. Ko bi šli pogledat malo stran, tedaj šele bi videli, kako zapuščene so vasi, ki jih Camino ne doseže!«

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije