SLOVO

Pospravljamo zadnje pridelke

Na njivah kraljujejo člani družine kapusnic, ki ob toplih dnevih še vedno rastejo; jesen je tudi čas kakija.
Fotografija: Dokler ni popolnoma zrel, je kaki običajno grenak in trpek.
Odpri galerijo
Dokler ni popolnoma zrel, je kaki običajno grenak in trpek.

Nastopil je čas, ko z njiv pospravljamo še zadnje pridelke. Na njih kraljujejo člani družine kapusnic, kamor spadajo različne vrste poznih sort zelja in ohrovta. Ob toplih dnevih, ki smo jim priča v letošnji jeseni, kapusnice še vedno lahko rastejo. Pozno zelje za zimsko hrambo pospravljamo tako pozno, kot dopuščajo vremenske razmere, običajno do konca novembra. Zelje je treba pobrati pred začetkom zime. Če glave pustite predolgo na gredi, imajo lesnat okus. Glavnato zelje se lahko dobro skladišči in v hladnem prostoru ostane sveže več tednov. Najbolj občutljivo za zmrzal je belo zelje. Ohrovt je manj občutljiv za mraz kot belo ali rdeče zelje in lahko prenese temperature do –7 °C. Od zgodnjega ali poletnega ohrovta se loči po temno zelenih, valovitih listih. Oktobra se začne tudi pobiranje določenih za zmrzal občutljivejših krmnih ohrovtov. Glede na dolžino stebla delimo sorte na nizke, srednje visoke in visoke. Nizke sorte, ki imajo do pol metra visoko steblo, gojijo predvsem v krajih, kjer je veliko snega, da jih ta ne potlači. Po barvi listov delimo sorte na svetlo in temno zelene. Temnejše bolje prenašajo nizke temperature. Za prehod iz vegetativnega v generativni razvoj potrebuje listni ohrovt nizke temperature od 6 do 14 °C, ki trajajo od tri do pet tednov. Ko so temperature nizke, mora biti na rastlini razvitih najmanj od tri do pet listov. Rastline zelo dobro prenašajo nizke temperature, tudi do –10 in –15 °C. Odpornost proti mrazu je zelo odvisna od sorte, nizke so odpornejše. Obstaja tudi kopica okrasnih ohrovtov, ki se jih jeseni uporablja za dekoracijo na cvetličnih gredah ali okenskih policah, ker ponujajo različne barvne odtenke. Ko se začne hladno obdobje in padejo temperature pod 10 °C, postanejo listne rozete močnejše barve.

Zlato jabolko

Jesen je tudi kakijev čas. Kaki ali zlato jabolko je sadno drevo, ki izvira s Kitajske. Zelo zgodaj so ga prenesli tudi na Japonsko in v Korejo, kjer so razvili dodatne sorte. V 14. stoletju naj bi kaki v Evropo prinesel Marko Polo, v sredini 18. stoletja so ga začeli gojiti v Ameriki. V Slovenijo so ga prinesli iz Italije. Pridelovanje kakija ima pri nas daljšo tradicijo. Nekateri ga pridelujejo že od leta 1939, drugi od sredine 80. let prejšnjega stoletja. Uspešno ga gojimo na območjih, kjer rasteta vinska trta in breskev, v zadnjih letih pa zaradi ugodnejših temperaturnih razmer posamično tudi v drugih predelih Slovenije. Nasadi kakijev so majhni, od enega do malo čez dva hektara. Starejše rastline prenesejo med globokim zimskim mirovanjem do –18 ºC, mlajše pa pozebejo že pri nižjih temperaturah. Med brstenjem so kritične temperature od –1 do –2 ºC. Cvetovi ne pozebejo, ker kaki cveti šele konec maja. Če temperature v juliju padejo pod 10 ºC, plodiči velikokrat počasi odpadejo. Plod, ki je pripet na čašo, je lahko okrogel, koničast, sploščen ali celo kvadratast. Ima tanko, gladko in svetlečo lupino, ki je rumene, oranžne, rdeče ali rjavordeče barve. Meso je rumeno, oranžno ali temno rjavo. Lahko je brez semen ali pa jih ima od štiri do osem. Svež plod, dokler ni popolnoma zrel, je običajno grenak in trpek. Ko se zmedi, pa postane mehak in prijetnega okusa. Sorte s temnimi progami na lupini so lahko takoj užitne: to pomeni, da niso trpke, ampak so takšni plodovi hrustljavi in sočni.

Slovo od drevesa

Čas jesenskega obarvanja listja nastopi, ko se jeseni začne krajšati dan in podaljševati noč. Vplivi vremenskih razmer, kot so temperatura zraka, padavine, so iz leta v leto spremenljivi, zaradi česar je lahko vsaka jesen po času obarvanja in intenziteti jesenskih barv posebna. Ko se začnejo dnevi krajšati in začne drevesu primanjkovati sončne svetlobe, mineralov, vnosa vode, se zmanjša tudi sinteza klorofilnih barv. V listih preneha nastajati zelena barva in se razvijejo drugi pigmenti, ki obarvajo liste v odtenke ognjenih in škrlatnih barv. Ko se listne žile na osnovi listnega peclja dokončno zaprejo, začnejo listi odpadati. To je običajno oktobra in novembra. Drevo ima vgrajen mehanizem, da na ta način privarčuje energijo in vodo, s tem pa si zagotovi zimsko preživetje.


Če je jesenska slana prezgodnja, listi hitro porumenijo in odmrejo ter kmalu odpadejo. Če je prehod v jesen komaj opazen in zlasti če je jesen pretopla brez svežih nočnih temperatur zraka, se listje obarva manj izrazito. Opažamo, da jesensko obarvanje listja v zadnjih letih nastopi pozneje kot pred petdesetimi leti. Po podatkih fenološkega monitoringa Arsa za obdobje 1955–2010 jesensko obarvanje listja danes v povprečju nastopi do teden pozneje kot v začetku petdesetih let. Še posebno izrazit je kasnejši nastop jesenskega rumenenja v zadnjih dvajsetih letih, kar je posledica podnebnih sprememb. V osrednji Sloveniji od obarvanja do odpadanja listja preteče od 10 do 14 dni. Vendar za trajanje odpadanja listja ni pravila. Pospešijo ga nizke temperature zraka in slane, ki so v tem obdobju leta lahko pogoste. Ob močnih jesenskih vetrovih lahko listje z dreves odpade tudi v nekaj urah. 

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije