LEPOTEC
Kralj gobanov, aromatičen in cenjen (FOTO)
Jesenski goban je ena najbolj aromatičnih in okusnih gob; raste v iglastih in mešanih gozdovih, najraje pod smrekami, če boste dobro pogledali, morda še najdete kakšnega.
Odpri galerijo
Mladi jesenski goban. FOTO: Ana Ivanovič
Poletje se je poslovilo, če lahko letošnjemu poletju sploh tako rečemo, saj so ga krojile prav zanimive temperature in vremenske razmere. Prišla je jesen in nam naklonila nekaj tipičnih vrst jesenskih gob, ki jih pravkar nabiramo. Mednje spada jesenski goban, Boletus edulis – jurček, globaja, kravša …
Prvi ga je leta 1782 opisal botanik Jean Baptist Francois (imenovan Pierre) Bulliard in to ime ter rod sta ostala nespremenjena do danes. Gobani so mikorizne gobe, jesenski npr. z iglastimi drevesi; drevesu pomagajo, da pridobi vitalne minerale iz zemlje, koreninski sistem dreves pa v zameno dostavi gobi (miceliju) energijsko bogata hranila, proizvode fotosinteze, česar gobe ne morejo, saj nimajo klorofila. Z zanesljivostjo lahko rečemo, da je mikoriza nujna za dobro rast dreves in gozda na splošno. Kjer teh gob ni, je gozd običajno reven. Tam najdemo le parazitske in saprofitne gobe, ki pa drevesom običajno ne pomagajo dovolj dobro preživeti ali sploh ne.
Gobani, užitni seveda, so pri nas najbolj cenjene in nabirane vrste gob. To so gobe Slovencev, in ne le Slovencev, obožujejo jih tudi državljani naših sosednjih držav, saj radi gobarijo prav v naših gozdovih. Kadar rastejo, rastejo precej množično, a letos ni bilo tako, saj so ponekod rasli, ponekod pa ne. Danes bomo opisali jesenskega gobana, ki ga je še mogoče najti, vendar ne v tako velikih količinah kot denimo lani.
Trosovnica je mlada bele barve, nato rumena in v starosti olivno zelena. Cevke so drobne, s starostjo se daljšajo in stare lahko čisto z lahkoto odluščimo od mesa klobuka. Bet je do 15 centimetrov visok, različnih oblik (hruškaste, trebušaste ali neenakomerno valjaste oblike), z odebeljenim dniščem, svetlo rjave barve in pokrit s fino svetlejšo mrežico, predvsem v zgornjem delu.
Meso je belo, prijetnega vonja in okusa. Goba je zelo aromatična, zato je zelo cenjena in jo lahko uporabljamo za pripravo vseh vrst jedi, lahko jo tudi konzerviramo v kis ali sol ali posušimo. Pozimi je dobrodošel za pripravo z mesom, zelenjavo ali seveda kar sam, v omaki ali z jajci.
Raste od junija do oktobra oziroma novembra v iglastih in mešanih gozdovih, najraje pod smrekami in na kisli podlagi. Zamenjamo ga lahko s poletnim gobanom (Boletus reticulatus), z borovim gobanom (Boletus pinophilus) in morda s črnim gobanom (Boletus aereus).
Če boste hodili po gozdu, dobro poglejte, morda se vam nasmehne sreča in boste našli še kakšnega. Nam se je, nabrali smo jih za polno košaro. Ne pozabite: nabirajte le tiste gobe, ki jih sami dobro poznate!
Prvi ga je leta 1782 opisal botanik Jean Baptist Francois (imenovan Pierre) Bulliard in to ime ter rod sta ostala nespremenjena do danes. Gobani so mikorizne gobe, jesenski npr. z iglastimi drevesi; drevesu pomagajo, da pridobi vitalne minerale iz zemlje, koreninski sistem dreves pa v zameno dostavi gobi (miceliju) energijsko bogata hranila, proizvode fotosinteze, česar gobe ne morejo, saj nimajo klorofila. Z zanesljivostjo lahko rečemo, da je mikoriza nujna za dobro rast dreves in gozda na splošno. Kjer teh gob ni, je gozd običajno reven. Tam najdemo le parazitske in saprofitne gobe, ki pa drevesom običajno ne pomagajo dovolj dobro preživeti ali sploh ne.
Goba je zelo aromatična in zato tudi zelo cenjena.
Gobani, užitni seveda, so pri nas najbolj cenjene in nabirane vrste gob. To so gobe Slovencev, in ne le Slovencev, obožujejo jih tudi državljani naših sosednjih držav, saj radi gobarijo prav v naših gozdovih. Kadar rastejo, rastejo precej množično, a letos ni bilo tako, saj so ponekod rasli, ponekod pa ne. Danes bomo opisali jesenskega gobana, ki ga je še mogoče najti, vendar ne v tako velikih količinah kot denimo lani.
Okusno meso
Jesenskega gobana lahko mirne duše imenujemo kralj gobanov, saj je, poleg poletnega in borovega, ena najbolj okusnih in aromatičnih gob. Premer klobuka ima lahko tudi do 25 centimetrov. Mlad je polkrožen in izbočen, pozneje se odpre in postane blazinast, v starosti se rad zaviha navzgor. Kožica klobuka je nagubana, svetlo do temno rjava (včasih tudi čisto bela), v vlažnem vremenu sluzasta, svetleča in lepljiva. Suha je mat in se ne sveti. Pri starih primerkih jo lahko v celoti olupimo.Trosovnica je mlada bele barve, nato rumena in v starosti olivno zelena. Cevke so drobne, s starostjo se daljšajo in stare lahko čisto z lahkoto odluščimo od mesa klobuka. Bet je do 15 centimetrov visok, različnih oblik (hruškaste, trebušaste ali neenakomerno valjaste oblike), z odebeljenim dniščem, svetlo rjave barve in pokrit s fino svetlejšo mrežico, predvsem v zgornjem delu.
Zamenjamo ga lahko s poletnim, borovim in morda s črnim gobanom.
Meso je belo, prijetnega vonja in okusa. Goba je zelo aromatična, zato je zelo cenjena in jo lahko uporabljamo za pripravo vseh vrst jedi, lahko jo tudi konzerviramo v kis ali sol ali posušimo. Pozimi je dobrodošel za pripravo z mesom, zelenjavo ali seveda kar sam, v omaki ali z jajci.
Raste od junija do oktobra oziroma novembra v iglastih in mešanih gozdovih, najraje pod smrekami in na kisli podlagi. Zamenjamo ga lahko s poletnim gobanom (Boletus reticulatus), z borovim gobanom (Boletus pinophilus) in morda s črnim gobanom (Boletus aereus).
Če boste hodili po gozdu, dobro poglejte, morda se vam nasmehne sreča in boste našli še kakšnega. Nam se je, nabrali smo jih za polno košaro. Ne pozabite: nabirajte le tiste gobe, ki jih sami dobro poznate!
