ZAVOD PIT

Invalidni psički iščejo dom

Enoinpolletno Destiny je najverjetneje zbil avto. V Zavodu Pit so ji kupili invalidski voziček, s katerim spretno dirja naokrog.
Fotografija: Blanka Kapus Passecker hoče pokazati, da si tudi poškodovani kužki zaslužijo živeti.
Odpri galerijo
Blanka Kapus Passecker hoče pokazati, da si tudi poškodovani kužki zaslužijo živeti.

LJUBLJANA – Še nedavno so imeli stari, oboleli in ohromeli psi le dve možnosti. Ali so v kakšnem temnem kotu umirali, trpeli v neznosnih bolečinah ali pa so jih lastniki dali uspavati.

A v Zavodu Pit, kjer se sicer ukvarjajo predvsem s problematiko pasjih borb na Balkanu, tega ne sprejemajo, ampak so prepričani, da imajo pravico do življenja vse živali, ne le mlade, zdrave in rodovniške.

Že več let si prizadevajo, da se trpinčenim in obolelim kužkom najde domove, ter pomagajo pri oskrbi invalidnih in obolelih živali, razloži Blanka Kapus Passecker iz Zavoda Pit: »Borimo se za pravice in življenje poškodovanih in invalidnih kužkov, saj gledamo na dobro vseh živali, še posebno tistih, ob katerih večina najraje pogleda stran ali jim morda privošči hitro in nebolečo smrt.«
 

Ni ovir za Destiny


Ena od takih je enoinpolletna psička Destiny. Pred časom jo je po predvidevanju veterinarja povozil avto in ji poškodoval hrbtenico. Na srečo jo je ob cesti našla dobra duša in jo oskrbela, nato so jo prevzeli prostovoljci iz Zavoda Pit.
Destiny je igriva in vesela.
Destiny je igriva in vesela.

Kljub poškodbam hrbtenice niso obupali in so naredili vse, da bi Destiny vrnili v »normalno« življenje. In uspelo jim je. V Srbiji so zanjo naročili poseben invalidski voziček, izdelan po meri, zdaj hodi redno, vsak teden na terapije (brezplačne!) na Veliko kliniko za male živali Tristokosmatih k veterinarki Iris Selan. Nedavno rentgensko slikanje je namreč pokazalo, da ima sicer poškodovano hrbtenico, vendar pa ima zadnje tačke še toliko oživčene, da bi se s terapijo dalo doseči, da bi jo nekoč celo same držale.

Kužica je prav neverjetna, nadaljuje Kapus Passeckerjeva, vidno uživa v življenju, je vesela, igriva, zabavna in neizmerno hvaležna. S svojim vozičkom šiba po cesti, po gozdnih poteh, po koreninah in travnikih, skratka, zanjo ni ovir.

»Vendar pa Destiny nujno potrebuje novo družino in nov dom. S tem, ko iščemo posvojitev za invalidno psičko, poskušamo rušiti predsodke, da si takšni psi ne zaslužijo, da bi živeli. Tako radi se primerjamo s tujino, tako radi jim sledimo ... Pa smo pripravljeni slediti njihovi odprtosti tudi v tem primeru, ko nas potrebuje kuža na invalidskem vozičku?« se sprašuje sogovornica.
 

Potrebuje dom in družino


Pri tem namigne, da smo v Sloveniji glede posvajanja psov s posebnimi potrebami še precej zadržani. To je opazila tudi med sprehodom z Destiny po Ljubljani. Turisti so se množično z navdušenjem odzivali na psičko, ki zelo spretno hiti po ulicah s svojim vozičkom, medtem ko so jo ustavili trije Slovenci in dejali, da gre za mučenje in bi bilo zanjo bolje, da bi jo evtanazirali.


»Destiny je prvi invaliden pes, ki ga želimo dati v posvojitev v Sloveniji. Imeli smo jih že nekaj, a so šli v tujino, v Belgijo in na Dansko. Tam je nekaj samoumevnega, da se psa ob poškodbi zdravi, pri nas je doslej zaradi visokih stroškov zdravljenja prevladovalo mnenje, da ga je najbolje kar uspavati,« nadaljuje.

Prostovoljka Zavoda Pit, ki s Tanjo Vidergar že več let ves svoj prosti čas in energijo nameni skrbi za živali, zatrjuje, da je Destiny sicer zelo posebna psička, a vendar zaradi invalidnosti ni nič bolj zahtevna za skrb od drugih psov. Navajena je na povodec, navajena je biti sama doma, z njo se lahko gre kamor koli, saj so ji v Zavodu Pit kupili zelo dober pasji nahrbtnik, v katerem se jo lahko prenaša.

»Rada pa je tudi doma, na kavču, stisne se med blazine in nadvse uživa. Res je zelo prikupna in simpatična. Edino nekaj skrbi je potrebne pri lulanju in kakanju. To sicer počne sama, a vendar je treba biti včasih pozoren,« pripoveduje.


Poleg tega je Destiny veterinarsko popolnoma oskrbovana, vsa dokumentacija je urejena, ogledate si jo lahko v Ljubljani. »Zmotna je misel, da potrebuje hišo in vrt! Potrebuje sprehode kot vsi kužki in seveda potrebuje človeka. Je pa zelo prilagodljiva, rada se stiska in boža, obožuje gozd, kužke, mucke, ljudi in otroke.
Rada se crklja.
Rada se crklja.

Nikakor ni krhka in nesrečna, ampak vsak dan uživa in življenje zajema z veliko žlico, hkrati pa si želi svojega doma in družine, ki bo skupaj z njo dokazovala, da tudi za nas, Slovenke in Slovence, pasji invalidski voziček ni več tabu,« še razloži Blanka Kapus Passecker. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije