Zibelka sodobnih poletov

PLANICA – V pričakovanju tega dogodka se je zlasti v vrstah že razmeroma maloštevilnih starokopitnežev in precej ljubosumnih tekmecev Planice na veliko razpravljalo o tem. Češ nori Slovenci postavljajo napravo, ki bo presegla vse dopustne razsežnosti in morda tudi aktualne športne zmožnosti svetovne skakalne elite. Vodilni planiški delavci so bili pač odločeni Planici povrniti prvenstvo, ki ga je izgubila po pionirskem obdobju med letoma 1934 in 1950, ko so zgradili avstrijsko letalnico na Kulmu in nemško v Oberstdorfu, poldrugo desetletje pozneje pa še norveško v Vikersundu.

Od krsta do prvega SP 1971

Na obzorju je bil kajpak novi cikel lova za svetovnimi rekordi, ki jih Mednarodna smučarska zveza (FIS) nikdar ni priznala za svoje. Argument: enake rekordne daljave na različno konstruiranih letalnicah med seboj niso točno primerljive kot na primer atletski rekordi na različnih stadionih. In to je neizpodbitna resnica, zato so svetovni rekordi v poletih še zdaj le statistika, ki so jo rade volje posvojili mediji. Ves bavbav, ki so ga tedaj zganjali okoli nove letalnice v Planici, se je razblinil z neverjetno uspešno krstno prireditvijo marca 1969. Glavnima protagonistoma najbrž najbolj množično obiskanih poletov pod Poncami vseh časov, Norvežanu Bjørnu Wirkoli in Čehu Jiřiju Raški, je v zadnji seriji zadnjega tekmovalnega dne šov s še enim svetovnim rekordom v finišu ukradel tedaj še skoraj neznani vzhodnonemški mladec Manfred Wolf (165 metrov).

Najpomembnejše pa je šele sledilo: pod vtisom sijajne premiere nove naprave v Planici je kongres FIS spomladi 1971 v Opatiji sklenil vpeljati svetovno prvenstvo v tej posebni disciplini smučarskih skokov. Povrhu je FIS prvi šampionat leta 1972 zaupal prav naši Planici, ki je s tem uspešno končala skoraj štiri desetletja trajajoči boj za priznanje enakopravnega statusa smučarske formule 1 v mednarodni smučarski družini.

Preko magične meje 200 metrov

Odtlej je – pozneje še večkrat povečana in razvoju skokov oziroma poletov na smučeh prilagojena planiška letalnica, vse do pred tremi leti z nekaj kratkimi prekinitvami v korist tekmecev – z rekordnimi poleti botrovala veliki večini vseh prelomnih dogodkov v moderni zgodovini smučarskih poletov. Planici, ki je inženirja Lado (†1997) in Janez Gorišek vizionarsko nista hotela zabetonirati in sta zato po potrebi profil letalnice provizorično sproti modificirala, sta šla na roke tudi izjemen športno-tehnični in tehnološki razvoj skokov.

Na primer tehnološka revolucija, ki jo je s skakalnimi dresi s tako imenovanim balonskim učinkom, drugače zasnovanimi čevlji itn. v sezoni 1974/1975 sprožil iznajdljivi avstrijski zvezni trener Baldur Preiml. Inovacije, kar zadeva opremo in tehniko skokov na smučeh, so si odtlej nenehno sledile vse do danes. Takšen razvoj, podprt tudi z zahtevnimi in dragimi znanstvenimi (biomehaničnimi in aerodinamičnimi) raziskavami na terenu in v vetrovnikih, je v minulih treh desetletjih spodbudila tudi uvedba svetovnega pokala v smučarskih skokih (1979/1980). V njem so poleti že na začetku dobili svoj prostor in ga nato razširili kar na tri in celo štiri prireditve v sezoni.

FIS je obrnil ploščo

Za laike z izjemo izumrtja klasične paralelne tehnike letenja na prelomu 80. in 90. let je bil ta burni razvoj pogosto komaj opazen. Prevlada škarjaste tehnike v začetku 90. let je odločilno prispevala k temu, da so skakalci meje poletov 25 let po krstni prireditvi 1969. na 13. SP v poletih v Planici (1994) pomaknili preko (druge) magične meje 200 metrov. Tedaj je tudi FIS obrnil ploščo: odpravil je anahronistično ignoriranje poletov preko 191 metrov in se iz nadzornika in zaviralca prelevil v pospeševalca razvoja poletov. To mu je narekovala profesionalizacija vrhunskih skakalcev, predvsem vseobsežna komercializacija športa z vrhunskimi (skakalnimi) prireditvami vred.

V takšnem ozračju je Planica s svojimi snovalci in sodelavci svobodneje zadihala in zgodbo, ki jo svetovni rekordi sicer ilustrirajo, ne pa vsebinsko v celoti zapolnjujejo, z nizom petih SP v poletih (1972, 1979, 1985, 1994, 2004, 2010) in številnih spektakularnih zaključkov sezone, nazadnje na finalu svetovnega pokala marca 2005, pripeljala do fantastičnega vrhunca: 239 metrov dolgega poleta Norvežana Bjørna Romørna.

K novim obzorjem leta 2014

Planica je v krogih FIS od nekdaj veljala za svojeglavega črnega račka, ki hoče nenehno skakati z njenih utečenih tirnic. Položaj pa se je obrnil: FIS je aktivno podprl nov investicijski ciklus lastnikov letalnic in prirediteljev poletov s povišanjem dovoljene maksimalne višinske razlike med robom odskočnega mostu in ravnino izteka letalnic s 130 na 135 metrov. Prvi so priložnost izkoristili Norvežani, ki so radikalno povečali letalnico v Vikersundu, zasnovo novega profila pa so zaupali inženirju Janezu Gorišku.

Sad: nov najdaljši polet v zgodovini – 246,5 metra Norvežana Johana R. Evensena na krstnih poletih leta 2010! Posledice: zdajšnji planiški velikanki se je po 41 letih iztekla vodilna vloga. Finale svetovnega pokala 2013 naj bi bil torej tudi startni strel za gradnjo tako rekoč povsem nove, večje planiške letalnice v mejah aktualnih predpisov FIS. Slovo bo zato veselo, saj bo upiralo pogled k novim obzorjem poletov na smučeh s prvim dejanjem na krstni prireditvi marca 2014.