Že v družini prejme 
dovolj brc v zadnjico

Peter Prevc letos še ni imel veliko razlogov za veselje. V skupnem seštevku za svetovni pokal drži 10. mesto, kar je precej manj, kot si je lahko obetal po prejšnji šampionski zimi. Nordijsko SP v Lahtiju, kjer so včeraj zaradi premočnega vetra sicer odpovedali prvi uradni trening smučarskih skakalcev, bi lahko izdatno izboljšalo končno oceno sezone; kolajna bi jo močno popravila, naslov svetovnega prvaka pa – kot je izjavil – celo izbrisal vse težave.

Ali ste imeli po vrnitvi iz Azije kaj težav s privajanjem na časovno razliko?

»Ne, presenetljivo prav nič. V Saporu sem ponoči sicer prebedel kakšno uro in se prej zbudil, a to ni nič, če vemo, da moramo biti skakalci zbujeni in dobro pripravljeni le štiri ure, nakar imamo na voljo 20 ur, da nadomestimo neprespano.«

Saporo se vam je tokrat še bolj prikupil, kajne?

»Da, tam mi je že dlje super. Vesel sem, da se je raven mojega skakanja v Saporu dvignila in sem dosegel vrhunska rezultata (1. in 6.). Ne vem, zakaj mi je tam tako všeč. Morda zaradi obilice snega.«

Ste medtem že prejeli pokal, ki so ga na slovesni razglasitvi podelili le Poljaku Macieju Kotu, s katerim ste si delili prvo mesto?

»Organizatorji so imeli pripravljen le en pokal, ki so ga najprej izročili Kotu, jaz pa sem se s tem strinjal, ker je šlo za njegovo prvo zmago. Poleg tega sem tako prihranil nekaj prostora v kovčku. So mi pa prireditelji zagotovili, da mi bodo drugega poslali po pošti.«

Japonska hrana pa ni ravno po vašem okusu?

»Letos je bila sploh uboga, saj so nas dali v drug hotel, zato mi ni preostalo drugega, kot da sem stiskal zobe. Zaradi tega sem – čeprav sem vedel, da ni najbolj zdrava – pojedel več ocvrte hrane, ki je bila edina kolikor toliko okusna ob mrzlem mesu. V takšnih primerih je bolje jesti nezdravo kot slabo. Morda je to, da mi gre dobro tam, kjer mi hrana ni pretirano všeč, dober znak pred Lahtijem, saj mi tudi finske jedi ne gredo najbolj v slast.«

Finci ob 100. obletnici samostojnosti države obljubljajo nepozabno nordijsko SP.

»Nepozabno prvenstvo si vsak tekmovalec ustvari sam predvsem z rezultati. Tako kot zelo dobrih zlepa ne pozabiš, tudi zelo slabih ne. Kar pa zadeva vse drugo, iz izkušenj dvomim, da nas bodo Finci, ki bodo v glavnem osredotočeni na smučarski tek, razvajali.«

Kako si razlagate njihov zaton v smučarskih skokih, v katerih so bili dolgo velesila, zdaj pa so že skorajda eksotična država?

»Če povem po pravici, se s tem nisem preveč ubadal, saj je to bolj naloga trenerjev. Menim pa, da gre pri njihovem padcu za sosledje dogodkov, ki so se začeli z dopinško afero leta 2001. V javnosti so zaradi tega verjetno izgubili zaupanje, starši svojih otrok nočejo več dati v šport, misleč, da jih mučijo do onemoglosti in prehranjujejo z neprimernimi snovmi. Zaradi tega ostajajo brez baze tekmovalcev, nimajo mlajših, ki bi izpodrivali starejše, ti pa se ne trudijo več dovolj, saj imajo tako ali tako zagotovljena mesta v reprezentanci. Tako ne dobivajo pravih brc v zadnjico.«

Vi pa jih dobite veliko, kajne?

»Že v družini dovolj!«

Kako po vsem, kar ste doživeli v sezoni, ocenjujete svoje možnosti v Lahtiju?

»Lahko se zgodi kar koli. Na svetovno prvenstvo sem že prispel kot favorit: na lanskih poletih v Kulmu sem to vlogo upravičil, v Falunu leto prej ne. V Predazzu 2013 nisem bil med kandidati za kolajne, pa sem osvojil dve. Vem, da se lahko zgodi oboje; da bo vse pobral tisti, ki je v vrhu že vso zimo ali v zadnjem obdobju, lahko pa bo presenetil kdo iz ozadja. Takšne so tudi moje možnosti, namreč toplo-hladne. Počutim se, kot da bi mi kdo že vso sezono pipo obračal s tople na hladno. Lahko bom odskakal umirjeno, lahko pa mi en dan ne bo šlo in bom z glavo rinil skozi zid ter poskušal spremeniti s silo. Sposoben sem vsega.«

Kaj pa možnosti reprezentančnih kolegov?

»V zadnjem obdobju se je zelo dvignil Lanišek, ki me je pozitivno presenetil, Domen se je začel loviti in ne vemo, kaj nam lahko pripravi. Lahko skoči 60 ali pa 160 metrov, in to na 90-metrski napravi! V tej sezoni je že bilo toliko tekem, da lahko – ko potegneš črto – hitro ugotoviš, česa je kdo sposoben. Dejstvo pa je, da moramo stati skupaj.«

Koliko skakalcev lahko po vašem realno meri na kolajno?

»Zagotovo najboljših deset v svetovnem pokalu, ob njih pa še kateri, ki je bolj zadaj, a ima svoj dan.«

Glavni favoriti pa so Stefan Kraft, Andreas Wellinger in Maciej Kot?

»Zlasti Kraft in Wellinger sta nam dala na zadnjih nekaj tekmah takšne lekcije, da je bilo videti, kot da tekmujeta v svojem razredu. Zato menim, da se bosta onadva tepla za vlogo glavnega favorita, potem je tu ob Kotu še Stoch, niti Tande še ni povsem izgubil forme.«