Belorusija resnično predstavlja pravo elementarno nesrečo za slovenski reprezentančni hokej. Ko so se risi udarili z belimi Rusi v elitni diviziji, so vselej potegnili kratko. Leta 2003 so proti Vzhodnjakom klonili na Finskem (3:4) in se preselili v drugi razred svetovnega hokeja. Scenarij se je ponovil še na svetovnih prvenstvih 2011 na Slovaškem (1:7) in dve leti pozneje na Švedskem (spet 3:4). Slovenija je potem vselej izpadla iz elitne divizije, zato lahko upamo, da rojaki razvpitega predsednika Aleksandra Lukašenka tokrat le niso ponovno znanilci neuspešne zgodbe za slovensko vrsto.
V prijazni deželi hokeja in piva moramo tako po prvem vikendu 79. šampionata razpravljati o dvomljivi psihološki moči risov. Mar jih je v dvoboju z Belorusi res premagal strah z velikimi očmi? Kako to, da so slab dan pozneje igrali kot prerojeni proti velesili Rusiji? Se je v četo Matjaža Kopitarja morda naselila negotovost, ker bi rada potrdila lanski senzacionalni uspeh na olimpijskih igrah v Sočiju, kjer se je Slovenija sončila na pravljičnem sedmem mestu? Saj vemo, da si odgovornost in pritisk pravi športniki naložijo kar sami. In ni skrivnost, da srčni fantje tokrat nočejo znova zapustiti elitnega turnirja sklonjenih glav, kot se je to zgodilo na njihovih zadnjih treh nastopih med najuglednejšimi reprezentancami.
Zato je zdaj potrebna ena sama velika pozitiva. Slovenci še niso klecnili, je pa res, da so na prvi tekmi zašli s smeri, ki so si jo začrtovali ves april. Kopitar je bil upravičeno jezen, iskal je morebitne napake tudi pri sebi. Vseeno pa se zdi, da bi lahko našel bilko rešitve prav v olimpijski zgodbi. Tam je njegova zasedba rasla skozi turnir, na slovensko mino je v nepravem trenutku naletela Slovaška, nato pa še nebogljena Avstrija. Severnih sosedov tokrat ni v Ostravi, borijo se v Pragi, s Slovaki se bodo naši fantje udarili jutri. Ne velja sanjati, lahko pa pričakujemo pogumno držo risov in morda vrnitev izgubljene priložnosti. Kakor je dejal kapetan Raza: »Nekoga moramo presenetiti!« Tu je prva priložnost.
