LJUBLJANA – Cveto Pavčič je leksikon slovenskega športa. Bil je nogometaš, atlet, rokometaš in smučarski tekač, dvakrat je bil udeleženec zimskih olimpijskih iger, olimpijsko kilometrino ima iz leta 1956, ko so bile igre v Cortini d'Ampezzo, in 1964. iz Innsbrucka. Dvakrat je tekel na smučeh tudi na svetovnem prvenstvu, leta 1955 je bil na Jahorini svetovni študentski prvak. Smučarskemu teku in rokometu se je posvetil tudi po strokovni plati, svoje bogato znanje je s poučevanjem širil na fakultetni ravni. No, nič čudnega, da smo zapisali, da je Cveto Pavčič živi leksikon. »Začel sem z nogometom, doma sem bil z Unca pri Rakeku. Najprej sem se vključil v Nogometni klub Javornik z Rakeka, nato pa odšel v Ljubljano na srednjo šolo za telesno kulturo. Žoga mi je bila vse na svetu in nekaj časa je bilo moje razočaranje na srednji šoli veliko, saj je bilo vsega drugega, le žoge ne. Začel sem se ukvarjati še z atletiko in rokometom. Vzporedno sem torej zganjal več stvari, a je bilo vsega preprosto preveč. Igral sem torej rokomet, za Odred sem tekel na dolgih progah, bil sem slovenski reprezentant na 5000 m, nekaj časa sem bil tudi slovenski rekorder v teku na 3000 m z zaprekami. Brat Janez me je naučil prehoda prek zaprek, v zahvalo pa sem ga na naslednji tekmi premagal in mu vzel rekord,« se je zasmejal Cveto Pavčič. Pri takratni Enotnosti je vadil še tek na smučeh. No, zanimiva pa je tudi zgodba o prvem teku ob žici okoli okupirane Ljubljane. Cveto Pavčič je bil član ekipe Odreda, ki je na uvodni izvedbi teka, še s puškami na ramenih, zmagala. »Nesel sem dve puški, nekaj časa pa tudi tri. V naši ekipi je bil tudi srednjeprogaš, a je imel z dolžino teka nekaj težav. Zvonko Majcen pa je bil mlad in neizkušen, zato sem na začetku nesel še njegovo puško,« je omenil dodatno anekdoto.
Hudomušnih športnih zgodbic smo tudi v nadaljevanju slišali cel kup, od predolimpijskega treninga na –37 stopinjah Celzija v Vuokattiju do odvzema tekmovalnih smuči, kupljenih na Finskem, na jugoslovanski carini na Jesenicah. »Prišlo je skoraj do pretepa, moj brat, ki je bil policaj, se je pošteno razburil. Zadeva se je končala tako, da nismo plačali carine, ta je bila po izračunu določena na 45.000 takratnih dinarjev, ko pa smo z avtobusom odšli na olimpijske igre v Cortino, smo na carini dvignili smuči. OI so bile veliko veliko doživetje, manjše razočaranje je bilo, tudi zaradi političnega položaja na svetu, da so bila moštva preprosto vsaka v svojem hotelu, nismo se veliko družili, razen ob slovesnem odprtju in zaključku. Pred igrami v Innsbrucku pa so se smuči zaradi neustreznega hranjenja na Smučarski zvezi Jugoslavije v Beogradu skrivile in s tem postale neuporabne. Brat je v Innsbrucku pregovoril enega najboljših srednjeevropskih tekačev Italijana Marcella De Doriga, ta je dobival po dvanajst parov tovarniških smuči, da mi je enega prodal. Ker je Roman Seljak, ko mu je eden od domačinov zapeljal čez progo, po padcu na treningu zlomil smučko in je nato zrevoltiran vzel njegove, pa je bila pri nas na obisku tudi avstrijska žandarmerija,« smo anekdotično razpoloženega Cveta Pavčiča še naprej poslušali s štrlečimi ušesi. Na SP je prvič nastopil leta 1962 v Zakopanah, nato je čez štiri leta sledilo Oslo, tam pa je Pavčič tudi sklenil smučarsko športno pot. Imel je ambicije in želje, da bi postal trener teka na smučeh, a ga je poklicna pot peljala na športno zvezo in Okrajno zvezo za telesno kulturo.
smučeh pri nas
trenutno nima
nobene lepe
perspektive.
Ničvredna kolajna
Samosvoja zgodba pa je tudi rokometna. »Takrat smo govorili še o velikem in malem rokometu, ta je nato postal današnji rokomet. Z Odredom smo bili večkratni slovenski, zdaj bi se reklo državni prvaki. Aktivno rokometno pot, tudi slovenski reprezentant sem bil, sem končal kot igralec Olimpije, v katero se je preimenoval Odred. Rokomet mi je ostal tudi kot poklicna obveznost, na visoki šoli za telesno kulturo sem namreč namesto teka na smučeh poučeval to športno panogo. Predavatelj rokometa sem ostal vse do upokojitve leta 1993,« smo s Cvetom Pavčičem česali po zgodovini. No, tudi trenersko pot v Slovanu, Ribnici in Šmartnem je treba dodati. »Ko sem treniral Slovana, je ta prvič postal slovenski prvak. Ribnico sem vodil dvakrat, najprej sem jih iz conske lige pripeljal v republiško, v njej pa na tretje mesto. Ob mojem drugem vodenju je Ribnica postala republiški prvak in se uvrstila v jugoslovansko drugo zvezno rokometno ligo. Tudi tam smo bili tretji, Celje pa je bilo v tisti sezoni prvo. Prva zvezna liga je denimo veljala za najmočnejšo v Evropi.«
Prešli smo na učenjaško področje. Cveto Pavčič je magister in je bil višji predavatelj na fakulteti za šport. »Zakon o visokem šolstvu namreč zahteva, da opraviš doktorat. Sam pa sem bil ali tako neumen ali pa do sebe tako pošten, dejal sem namreč, da bom magisterij naredil, ne grem pa naprej, saj nimam niti sposobnosti niti kakovosti za raziskovalno delo. Kajti doktorji znanosti naj bi bili tisti, ki raziskujejo. Čutil sem se bolj sposobnega za strokovno-pedagoško delo, ki pa na žalost takrat, ko je prišel zakon o visokem šolstvu, ni bilo dosti vredno in cenjeno. Podoben je položaj tudi z odbojkarskim trenerjem Viktorjem Krevslom, ki je z jugoslovansko reprezentanco osvojil kolajno, a to ni bilo ničesar vredno, denimo tudi on nima doktorata. A so nas študentje kljub temu imeli radi, veliko so nam dali, kot tudi mi njim. No, na visoki šoli za telesno kulturo, čeprav sem učil rokomet, ljubezen pa je bila tek na smučeh, študentje fakultete za šport bi morali imeti tudi o tem nekaj znanja, sem zadeve premaknil tako daleč, da je ta prišel v redni program v zimskem času. Po odhodu v pokoj sem še osemnajst let sodeloval pri tečajih teka na smučeh, učil sem klasični slog, nato je prišel drsalni korak,« so padale teoretične besede. Praktične pa so bile, kaj Cveto Pavčič meni o splošnem stanju v današnjem slovenskem tekmovalnem teku na smučeh. »Težava je med drugim v vrednotah, ki jih ima današnja mladina. Nič je ne kritiziram ali krivim, a preprosto... Od nekdaj je veliko navdušencev tudi za tek oziroma hojo na smučeh. Vse do kategorije kadetov, pri mladincih je že bolj slabo, od tam naprej pa je brezno, konec. Ne le tek na smučeh, tudi drugi vrhunski športi zahtevajo svoje. Če nisi stoodstotno osredotočen... poglejte trenutni položaj s smučarji skakalci. Peter Prevc je prej le skakal, le o tem je razmišljal, nato pa so prišle vse te obveznosti, takšne in drugačne. Tudi če človek noče, ima glavo polno tega in onega, odloča pa tisočinka sekunde, ali se denimo pravilno odrine. Vse to je zelo naporno, tudi ni, to velja na splošno, ustreznih materialnih sredstev,« je ocenil Pavčič.
Stenzlove zakonitosti
Zanimiva mnenja pa so besedno še naprej prihajala na plan. »V Sloveniji v teku na smučeh tudi ni klubov, kje so sploh kakšna klubska tekmovanja? Včasih jih je bilo še in še. Za tiste otroke, ki kažejo določena nagnjenja in sposobnosti, ni nikogar, ki bi jih vodil naprej. Bleda, ki je dal nekaj deklet in fantov, ni nikjer več. Niti Kranjske Gore ali Rateč. Tudi doma mora namreč biti konkurenca. Mladi imajo danes pač druge prioritete, drugačen sistem vrednot. Kdo bi danes denimo šel sam mazat smuči, kot smo to delali sami? Tek na smučeh pri nas trenutno nima nobene lepe perspektive. Osebno menim, da je Vesna Fabjan že naredila to, kar pač je. Njej kapa dol, a ko se človek začne ukvarjati s trenerji... tudi Jakov Fak je na tej poti. Če ne zaupaš trenerju, pod vodstvom katerega si dosegel ne dobre, ampak fenomenalne rezultate... to ni kar tako, da zato ker si bil enkrat prvi, boš to kar nenehoma kot Francoz Martin Fourcade. Ne, takšni so pač le izjemni posamezniki. Treba je biti zadovoljen s tistim, kar si dosegel, in še naporneje delati,« je Pavčičevo mišljenje.
Kakšno pa ima o rokometni aktualnosti, tudi strokovni? »V tem trenutku nisem ravno najbolje seznanjen z delom trenerjev v določenih klubih. V preteklosti, ko sem bil predavatelj na fakulteti, pa je pri meni diplomiralo kar nekaj trenerjev, ki so bili nato selektorji reprezentanc: Tone Tiselj, Miro Požun, Leopold Jeras, Marta Bon. Zdaj s fakultete takšnega kadra ne prihaja več toliko, ne le v rokometu, tudi denimo v smučariji. Zgodi se mi celo, da kakšne rokometne tekme ne morem pogledati do konca, ker se ponavljajo napake, ki se reprezentanci denimo ne bi smele. Spomnim se treningov Vlade Stenzla, nekatere takratne zakonitosti veljajo še dandanes. To je razlika med nami in reprezentancami, ki so v vrhu. Pri nekaterih je namreč veliko večja verjetnost, da bodo osvojili medaljo kot denimo mi. S tem, da te reprezentance pač izpolnjujejo teoretične zakonitosti igre. Mimogrede, pomikanje za žogo, pri naših se neprenehoma pojavljajo iste napake. Žal mi je, da ne storijo še tistega odločilnega koraka, ker so tega sposobni, a ne naredijo ga ravno zaradi omenjenih zadev. Od slovenskega selektorja Veselina Vujovića, ker je še iz tistega rodu, ki je vse to počel, sem pričakoval več. V nekaterih trenutkih je že kazalo, da bo naša igra takšna, zdaj pa se v reprezentanci dogajajo podobne stvari. Nisem ravno skeptik, a za kakšen vrhunski rezultat v tem trenutku najbrž nismo sposobni,« je športni leksikon zaprla naša 83-letna športna legenda Cveto Pavčič.
