Lani so se v Mariboru odločili za ambiciozen projekt hokejske akademije, da bi z mrtve točke premaknili razvoj tega športa na Štajerskem. Dolgo obdobje pomanjkanja kakovostnega dela z mladimi upi na tem koncu Slovenije je terjalo akcijo, v sodelovanju z mariborskimi srednjimi šolami, dijaškim domom in Hokejsko-drsalnim klubom Maribor Lisjaki pa je nastal Hokejski center Maribor. Uvodna sezona oziroma šolsko leto je za njimi, vodja centra Marcel Rodman pa je strnil izkušnje iz premiernega obdobja. »Vse skupaj lahko ocenimo kot pozitivno. Prvo leto smo se še veliko učili, saj smo naleteli na takšne in drugačne težave in jih reševali. Imamo selekciji do 16 in do 18 let. Na začetku smo se kar malce bali, da ne bomo imeli dovolj igralcev, a se jih je nabralo dovolj. Fantje se morajo enakovredno posvetiti šoli in treniranju hokeja. Če v šoli škriplje, morajo najprej rešiti te zadeve. Na začetku smo naleteli na težave pri usklajevanju učenja in hokeja, a smo se postopoma le ujeli. V vseh šolah, kjer so naši igralci, nam grejo zelo na roko, krasni ljudje so tudi v dijaškem domu,« pravi slovenski reprezentant, ki je večji del minule sezone izpustil zaradi hujše poškodbe, tako da se je lahko več posvečal novemu projektu na Štajerskem. »Posvečamo se celostnemu razvoju otrok, ne samo njihovi hokejski karieri. Obe selekciji morda rezultatsko nista bili najbolj uspešni, a so vsi fantje lepo individualno napredovali. Ukvarjali smo se z njihovo tehniko, pristopom do športa, razmišljanjem, da v vsakem trenutku vejo, kaj je treba postoriti za hokej in šolo.
| Celostni razvoj otrok Špela Bergoč je v Hokejskem centru Maribor zadolžena za koordinacijo vseh obveznosti mladih hokejistov, ki obiskujejo mariborske srednje šole, mnogi pa tudi bivajo v tamkajšnjem dijaškem domu: »Za nami je naporno, a uspešno leto. Za naj je to trd zalogaj, tako da se vsi skupaj še učimo in pridobivamo izkušnje. Izkazalo pa se je, da smo naredili dober načrt, vemo, kaj hočemo otrokom ponuditi in kako to izvesti. Naši otroci potrebujejo popolno podporo, ne skrbimo samo za njihov hokejski razvoj, temveč tudi za šolanje in vzgojo v prostem času. So mladi, včasih tudi nagajivi, z njimi se moramo ukvarjati celostno. Stavimo na dolgoročno delo v skladu s športnimi standardi, ki veljajo za njihovo starost. Starši, ki niso izrazito športno ambiciozni, so zadovoljni z napredkom, ki ga vidijo pri svojih otrocih že po prvem letu bivanja pri nas. Največ fantov obiskuje gradbeno šolo, so pa tudi v gimnaziji, ekonomski in trgovski šoli. Pri nas so tudi štirje osnovnošolci, za njih me je na začetku kot mamo in pedagoginjo še najbolj skrbelo, na koncu pa so se najbolje izkazali v šoli. Vsi so se vpisali v gimnazijo. Še posebno pozorni smo pri delu s fanti, ki so iz tujine, veseli me, da se pri nas počutijo dobro in povsem enakovredne z domačimi. Lahko se pohvalimo, da nismo imeli niti enega incidenta, vse lepo poteka tudi pri delu vzgojiteljev v dijaškem domu. Tam je 15 naših otrok, letos pa prihaja še deset novih.« |
V prvem letu se navzven še ne vidi vsega napredka, vendar se bo videl v prihodnjih letih, ko bodo fantje dlje skupaj in bodo nadgrajevali svoje znanje. Ponosni smo na njih, čeprav se zavedamo, da je vse skupaj še daleč od idealnega. Toda pomembno je, da smo zdrava ekipa, delamo strokovno in kakovostno. Naša prednost je, da imamo led na voljo precej dlje kot drugi slovenski klubi. S fanti stalno na ledu delata dva trenerja, včasih tudi trije. Vzpostavljamo profesionalni odnos do treninga, pomembno je, da vejo, zakaj kaj počnejo. Učijo se tudi o pravilni prehrani, o pomenu počitka, na eni od delavnic je bila z nami alpska smučarka Ilka Štuhec, ki je s fanti delila svoje izkušnje iz profesionalnega športnega življenja. Poudarek je na njihovem celostnem razvoju. Mnogi so šli prvič od doma, ločeni so od staršev, zato poskrbimo, da se prijetno počutijo tudi v prostem času. Skupaj gremo na pohode ali v kino, igramo bovling, tako da se lahko sprostijo,« je še pojasnil Rodman.
| Dve selekciji skoraj iz nič Strokovni vodja in glavni trener Hokejskega centra Maribor je Aleš Burnik, ki je tudi eden od pomočnikov selektorja članske reprezentance Nika Zupančiča. »S selekcijo do 18 let igramo v avstrijski ligi, ti fantje imajo več tekem kot tisti iz ekipe do 16 let, kjer pa imajo na programu več treningov. Na teden imamo v povprečju šest treningov na ledu, eno tekmo in en suhi trening. Imamo dva jutranja treninga pred poukom, kjer pilimo tehnične elemente pri vsakem igralcu posebej. Ob popoldnevih se posvečamo taktiki in moštveni igri. Tretjina naših fantov je iz Maribora, tretjina iz Celja in od drugod po Sloveniji, tretjina pa iz Srbije. V prvi vrsti jih učimo reda in discipline ter pravega pristopa hokeju. Zavedamo se, da vsi ne bodo postali profesionalni hokejisti, a se bodo lahko pri nas razvili kot športniki in osebnosti. Večina je prvo leto naredila velik korak naprej v hokejskem znanju. Jasno pa je, da so mnogi prišli v tuje okolje in se morajo navaditi na povsem drugačno življenje, šolanje in treniranje. Veliko energije vlagamo, da lažje premagujejo težave ter da z veseljem pridejo na treninge in tekme, hkrati pa uspešno opravljajo šolske obveznosti. Vedeti morate, da smo skoraj čez noč vzpostavili dve selekciji, ki ju prej v Mariboru sploh ni bilo. Zdaj moramo vsako leto posebej še nadgrajevati naše delo. V prihodnje pričakujemo še večji pritok fantov, ki so zdaj v selekcijah do 12 oziroma do 14 let.« |
Ker v Sloveniji primanjkuje mladih hokejistov, so se v Mariboru razveselili pomoči celjskega kluba, ki jim je posodil nekaj fantov, da so dopolnili ekipo.« Pri nas je premalo hokejistov, da bi imeli ligaško tekmovanje za igralce do 18 let s šestimi, sedmimi klubi. Nikakor nočemo zvabljati igralcev iz drugih klubov, ki prav tako trpijo pomanjkanje. Če se fantje sami vidijo v naši zgodbi, so več kot dobrodošli, jasno pa je, da šole ne smejo zanemarjati. Veliko zanimanje za naš center je tudi v Srbiji, tako da imamo kar veliko fantov od tam. Seveda pa ne bi radi delali samo s tujci, zato vabimo najstnike v naše vrste iz vse Slovenije, če v Mariboru najdejo ustrezno šolo zase. V prihodnosti bi radi imeli tudi univerzitetno ekipo, seveda pa je to vse skupaj dolgoročno delo, zato moramo biti potrpežljivi in vztrajati pri začrtani strategiji, ki se je vsaj na začetku izkazala za pravilno. Sicer pa se tako in tako sproti učimo in prilagajamo okoliščinam, saj na začetku pač ne moreš vsega vedeti,« pravi Rodman, ki si prizadeva tudi za boljše sodelovanje s Hokejsko zvezo Slovenije: »Hokejska zveza nas načeloma podpira, v določenih trenutkih bi si želeli še tvornejšega sodelovanja, a se zavedamo, da nismo edini otrok te zveze. Pomagala bi nam že sprememba določenih pravilnikov, ki ne upoštevajo delovanja centra, kot je naš. Zavedamo se, da orjemo ledino na tem področju. Upamo, da nam bo zveza šla nasproti.«
| Nič več prepirov s sodniki Petnajstletni Urban Robar, varovanec Hokejskega centra Maribor, je povedal: »Res je velika razlika med prejšnjimi treningi v klubu in sedanjimi v hokejskem centru. Zdaj vadim skupaj z vrstniki, lani pa sem moral trenirati s člani, saj nismo imeli mlajših selekcij moje starosti. Treningi niti niso bili tako resni in naporni kot zdaj, ko imamo svojo ekipo. Lani sem tako igral tudi za Olimpijo. Zdaj pa imamo konkurenco med igralci doma, ritem in kakovost treningov sta tri ravni višja kot prej. Tudi moj odnos do hokeja se je spremenil. V lanski sezoni sem imel precej težav z disciplino, prepiral sem se sodniki, zdaj pa sem miren, osredotočen na igro, poslušam navodila trenerja in vse je bolje. Na začetku šolskega leta sem imel precej težav pri usklajevanju s šolo, a sem se po treh mesecih preselil iz gradbene v trgovsko šolo, potem pa mi je vse steklo tako, kot je treba. S prvim letom v našem centru sem zelo zadovoljen.« |
