Trka na vest SZS in Planice

V Mostecu bo od danes naprej spet živahno. Na tamkajšnjih napravah bodo izvedli že 46. revijo v smučarskih skokih, katere vrhunec bo jutrišnja (18.00) tekma mešanih parov. Na lanskem skakalnem vrhuncu pod Rožnikom sta največ točk zbrala Maja Vtič in Tine Bogataj, ki sta vnovič na startnem seznamu. Med prijavljenimi tekmovalci velja poleg njiju izpostaviti še državne reprezentantke Uršo Bogataj, Emo Klinec, Niko Križnar in Špelo Rogelj ter reprezentante Domna Prevca, Anžeta Semeniča, Tilna Bartola, Žigo Jelarja, Aljaža Osterca in Bora Pavlovčiča. Od tujih kaže omeniti Finko Julio Kykkänen, Američanko Nino Lussi ter Italijanki Manuelo Malsiner in Eleno Runggaldier, kakor je potrdil Žiga Mandl, direktor SSK Ilirija, ki prireja tekmovanje, so bili blizu tudi dogovoru z japonsko zvezdnico Saro Takanaši, ki pa se potem le ni odločila za nastop. V vseh konkurencah se bo danes in jutri popoldne merilo 300 skakalcev iz vseh slovenskih klubov, v Mostecu se bo predstavil domala ves podmladek našega paradnega zimskega športa.

Po besedah Primoža Ulage, od novembra lani predsednika ljubljanskega kluba, se stroški revije gibljejo med 5000 in 10.000 evri. »To za klub ni mačji kašelj. Da lahko izpeljemo tekmovanje, gre zasluga prizadevnim staršem, ki prosijo pokrovitelje, zbirajo nagrade za srečelov in tudi drugače sodelujejo pri izvedbi. Brez starševskega entuziazma takšne prireditve zagotovo ne bi mogli izvesti,« je uvodoma poudaril nekdanji skakalni as in v isti sapi pripomnil, da jim je nekoliko lažje, ker imajo trenutno kar 112 tekmovalcev, od katerih je kajpak večina otrok. Toliko jih še niso imeli! Po drugi strani takšno število prinaša s seboj večje stroške, kar zadeva opremo, prevoze, trenerje... V Iliriji imajo tačas pet profesionalcev, ki skrbijo za skakalce, Mandl pa jim v tej vlogi pomaga prostovoljno. »Na srečo dobimo določena sredstva od Mestne občine Ljubljane, s katerimi pokrijemo dva trenerja. Proračun kluba se tačas giblje okrog 160.000 evrov, za (še) boljše delovanje bi ga morali povečati na 200.000,« je presodil Ulaga in pribil, da pričakuje večjo pomoč pristojnih pri Smučarski zvezi Slovenije (SZS) in prireditvenem odboru Planica. Navsezadnje so prav klubi glavni ustvarjalci domačih junakov, zaradi katerih ljubitelji smučarskih skokov oziroma poletov ter športa nasploh vsako leto znova množično derejo v dolino pod Poncami.

»Planiška prireditev je zdaj neke vrste molzna krava za vse panoge pod streho SZS, kar je narobe. Najprej bi morala poskrbeti za skoke in podpreti skakalne klube, da bodo lahko še naprej vzgajali upe, ki bodo čez čas polnili njene tribune. Ker poznam razmere, dobro vem, da precej društev diha na škrge. Če bodo dovolili, da bodo propadli, se utegne slovenskim skokom čez nekaj let zgoditi isto, kar se je, denimo, Finski, ki je kot nekdanja velesila daleč od stare slave. Kdo lahko zagotovi, da se nam ne more primeriti kaj podobnega?« je opozoril predsednik SSK Ilirija in pristavil, da nikomur noče ničesar vzeti, želi si le, da bi klubi dobili, kar jim kot soustvarjalcem zgodbe navsezadnje tudi pripada. Sprašuje se, zakaj na SZS veljajo dvojna merila, saj v primeru kranjskogorskega tekmovanja za svetovni pokal v alpskem smučanju glavnina denarja ostane v Zgornjesavski dolini. Podobno je tudi z biatlonom in Pokljuko, ki prav tako večino zadržita zase.

»Le od Planice ves zaslužek pride na SZS, na kateri se ta potem (raz)deli, kakor predsednik reče. Nisem proti podpori drugim panogam, toda najprej je treba – kot sem že omenil – pomagati skakalnim klubom. Če namreč njih ne bo, ne bo skakalcev in potem niti največjega slovenskega praznika, kot mu radi rečemo, nekega dne ne bomo več imeli,« je Ulaga še položil na srce vsem odgovornim v slovenskem skakanju.