Tina se je odprla pred letošnjo sezono

Kako ste začutili Tino, ko sta se prvič srečali?

Hm. Na prvem srečanju sem jo začutila kot zelo zaprtega človeka. Če se pacient ne odpre, če ne sprejema zdravljenja, terapevt ne more pomagati, ničesar dati. Poleti 2011 me je Andrea Massi poklical s treninga na Mölltalu in me prosil za pomoč, saj je Tino bolel hrbet. Po prvi terapiji se nekaj časa nismo nič slišali. Tini sem kljub vsemu pokazala nekaj vaj za stabilizacijo mišic trupa in stanje se ji je delno izboljšalo. Sredi decembra 2011 me je Massi poklical v Courchevel in do konca sezone 2011/12 sem s Tino sodelovala v glavnem vsak četrtek, petek, soboto in nedeljo. Torej sva terapije opravljali v glavnem na tekmah, najino sodelovanje še ni bilo zares učinkovito. Zares odprla se je Tina po sezoni 2011/12, ko sva se odločili, da bova delali tudi kranio-sakralno terapijo, visceralno mobilizacijo, kar pomeni, da sva delali tudi z želodcem, črevesjem. Zelo mi je začela zaupati, in čeprav se morda na prvi pogled ne zdi, je Tina zelo vodljiva, zelo upošteva navodila in se jih tudi dosledno drži.

Omenili ste, da je terapija zares učinkovita le, ko pacient ob odpravljanju blokade v telesu tudi spregovori, saj so z vsako poškodbo in bolečinami povezana čustva. Je Tina tudi spregovorila?

Lahko spregovori, toda sama beseda brez čutenja nima pomena. Tina je poznala vpliv čustev na telo, zato sva lahko terapijo naredili zares celostno, in kar je še pomembneje, bolečina, ki je bila ozaveščena tudi s čustvi, se po navadi ne ponavlja.

Kaj v okviru vašega dela pomeni pojem celostno?

Pri pacientu opazujem držo, pogled, začutim energijo, rekla bi, da sem jasnočutna. Povsem na fizični ravni naredim meritve mišic, da ugotovim, kako je telo v ravnovesju. Tu mi najbolj pomaga manualna terapija in 18-letne izkušnje v tem poklicu.

Ko se pacienta dotaknem, zelo hitro začutim, kje ima blokado. Ko so se mi začeli porajati ti občutki, sem bila malo skeptična, a se je po pogovorih z drugimi strokovnjaki in predvsem pacienti pokazalo, da sem čutila prav. S pogumnimi pacienti se pogovarjam zelo odkrito, želim pa, da do ugotovitve pacient pride sam. Nekdo, ki ima na primer povsem trda in zakrčena ramena, si nalaga preveč odgovornosti, in sicer zaradi občutka manjvrednosti. S temi občutki se je težko soočati, ni jih prijetno čutiti, a ravno čutiti jih je treba, ne bežati pred njimi. Tudi strah je treba čutiti, ga objeti, kajti potem izpuhti. Bežanje stran ga dela samo večjega in večjega.

Tkivni spomin je v fascijah. V teh je spomin na vse naše travme. Na fizične, čustvene in energetske. To so lahko posledice padca, nerazrešeno čustvo, ki se ga niti ne zavedamo in ki je zato problem. Ko si ga dovolimo čutiti, izgine. Energetska blokada izvira iz mentalne obremenjenosti. Tega je v teh časih zelo veliko. Ljudje preprosto ne znajo več iti iz glave v ... tisoč misli ..., telo pa kliče. Bolečina ni nič drugega kot klic telesa po pozornosti, po stiku.

Fizioterapevt se veliko ukvarja z ogrodjem telesa, torej z mišicami, vezivi, sklepi in kostmi, osteopat, torej kranio-sakralni terapevt gre bolj v globino in tako pride do fascij, možganske tekočine, žlez, krvi, do vsega, kar je tekočega v telesu. Ta del je za človeka celo bolj pomemben, saj globlje ko gre terapevt v telesu, globlje v človekovo psiho prodre. Telo se odzove samodejno. Sprosti se toliko čustev in blokad, kolikor telo prenese.