Med tistimi, ki so ponesli ime Slovenije v svet, je bil zagotovo tudi smučarski trener Filip Gartner. Uspešno je deloval v Avstriji in na Norveškem. Na njegove smučarke in smučarje so se kolajne in uspehi kar lepili, osem medalj so osvojili samo na olimpijskih igrah (prvo leta 1984 Jure Franko), 28 na svetovnih prvenstvih (leta 1982 tudi Boris Strel in Bojan Križaj), med letoma 1978 in 2002 pa so njegovi varovanci 302-krat stali na odru za zmagovalce. Pod njegovim vodstvom sta Anita Wachter (v letih 1993 in 1994) ter Lasse Kjus (1998. in 1999.) osvojila veliki kristalni globus, prste pa je imel vmes še pri ducatu malih kristalnih globusih. Zagotovo kariera brez primere!
Vinograd za sproščanje
»Ko sem bil v Avstriji, je v Sloveniji ravno divjala vojna, zato so mi dejali, da lahko pridem z družino kar k njim. Sem jim dejal, da sem zadnji, ki bo šel iz Slovenije. Vedno sem se rad vračal domov,« Gartner ne skriva patriotizma. Po rodu je iz Selške doline, 10 otrok je bilo v družini v vasi Češnjica pri Železnikih. V Ljubljani se je na srednji šoli izučil za gozdarja, v Mariboru pa končal študij ekonomije. Na Štajerskem živi še danes, že več kot četrt stoletja pa streljaj iz Maribora vestno obdeluje vinograd. »Tam sem se vedno spočil, telefon sem pustil doma in se povsem sprostil. Pa še smučarska in vinogradniška sezona se skorajda nista pokrivali.« Danes mu pri delu pomaga tudi žena. V teh zimskih dneh rad smuča na Pohorju, obožuje nočno smuko. Več kot 12 let že uživa v zasluženem pokoju. Saj bi še delal, a so stres in napori pustili posledice na zdravju. Telo je poslalo jasne signale, naredil je tudi kakšno neumnost, ki je upokojitev še pospešila. Leta 2001 je na ledeniku Rettenbach spregledal vrv in zdrsel po pobočju. Zlomil si je ključnico, a se ni pustil operirati, izgubil bi namreč olimpijske igre v Salt Lake Cityju.
Znanje in pogum
Smučanju se je zapisal leta 1964 v SK Branik, kjer je bil do leta 1978. Takrat so ga poklicali v jugoslovansko reprezentanco. »Najprej smo spremenil razmišljanje tekmovalcev. Ne 30. mesto, najboljši smo hoteli biti! Ne gre čez noč, a nam je uspelo zelo hitro, ker je bila skupina smučarjev dobro in športno vzgojena. Učili smo drug drugega,« opiše začetke v jugoslovanski reprezentanci, kjer je ostal do leta 1986. Potem se je za dve leti preselil na Norveško, med 1988. in 1994. je vodil Avstrijce in Avstrijke. »Med moško in žensko ekipo ni bistvene razlike. Sem pa dobil v roke ekipo, kjer je bilo precej tekmovalk, ki so prihajale med 15, manjkale so stopničke,« se spomni začetkov, ko je moral tudi disciplinirati dekleta. V prvi vrsti Moniko Maierhoffer, ki je želela individualne sestanke. Zaradi svoje trmoglavosti je ostala celo brez nastopa na slalomu na svetovnem prvenstvu 1993. Gartner je zavestno namesto nje mesto v ekipi odstopil Karin Buder, ki je bila sicer 5. slalomistka sezone. Gartner je imel prav, Buderjeva je postala svetovna prvakinja! »Da se greš lahko smučanje na tak način, moraš veliko znati, ob tem pa moraš biti pogumen,« pojasnjuje, kako je lahko sprejemal takšne odločitve. Pod Gartnerjevo taktirko je zdaj že pokojni Avstrijec Rudi Nierlich postal v Vailu 1989 svetovni slalomski in veleslalomski prvak. Delo je sklenil na Norveškem, kjer je bdel nad Lassejem Kjusom, Kjetilom Andrejem Aamodtom. Norvežani so se ga večkrat spomnili tudi po letu 2002, štirikrat so ga povabili na otroške kampe. Iz vse države so zbrali največje talente. Slovenca so pozorno poslušali tudi njihovi trenerji in starši.
Slovenski trenerji sami sebi namen
»Na nobeni smučarski zvezi niso dobili toliko nasvetov od mene kot na slovenski. A kaj pomaga, če pa so jih realizirali 10 ali 20 odstotkov,« pikro ugotavlja, ko preidemo na domač teren. »Slovencev skoraj ne najdeš na rezultatskih listah. Mene ne skrbi, sem pa žalosten. Skrbeti pa mora odgovorne, to so klubi, SZS in športno-šolski sistem. Ne pa denar. Tudi denar, a prvenstveno sistem!« Tako kot je iskren pri opisu, je direkten, za prenekatera ušesa tudi neprijeten, ker na glas spregovori o razlogih za tako situacijo, obregne pa se ob ekipo, ki jo Slovenija pošilja na svetovno prvenstvo. »To, kar se dela, je potuha. Trenerji so točno vedeli, da bodo poslali na start na svetovno prvenstvo v Vail maksimalno število tekmovalcev. Že zaradi tega bodo tudi sami lahko zraven. Ves čas se dela tako … Slovenski trenerji delajo za sebe zaradi sebe … To pomeni, da imajo svojo kombi skupino, ki se prevaža iz kraja na kraj. Vlečejo dnevnice in mesečno plačo. Poleg tega imajo še svoje preostale biznise, zato ne morejo ves čas misliti na smučanje, kot smo to počeli mi v naših časih. Naj mi ti dragi trenerji dokažejo, da je njihov sistem dober. Verjel pa jim bom le in samo takrat, ko bodo imeli rezultate. To je edino merilo!«
Čevapčiči namesto telovadnic
Za primer dobre prakse vzame Norvežane, ki v nasprotju z nami pametno vzgajajo otroke. »Po kosilu gredo starši vsak dan z otroki v naravo, največkrat na poligon za hišo. Na tak način otroci vzljubijo naravo, pridobijo delovne navade in disciplino. Potem potrebuješ le še dobro šolsko in športno vzgojo. S takimi ni težko delati,« nadaljuje Gartner, ki opozarja, da je bila v Sloveniji napaka storjena v 70. in 80. letih. »Standard je bil visok, bencin pa poceni. Večina se je peljala 30, 40 kilometrov proč v naravo na čevapčiče. Na telovadnice v naravi, ki so se prej uporabljale, se je kar pozabilo.« Gartner pravi, da je napačno danes tudi to, da se želi na vrat na nos organizirati smučanje v Kranjski Gori, na Rogli, Krvavcu in v Mariboru. »Za hišo mora biti ta telovadnica, da se cela družina vzgaja! Da spet dobimo osnovno bazo.« Upa in želi si, da se rodi trener, ki bo s smučanjem živel in da mu bo uspelo s svojim občutkom nekaj narediti. »Ko bo imel po tej metodi uspehe, se bodo vsi obesili nanj. SZS pa mora biti tako pametna, da takega človeka odločno podpre in mu zaščiti hrbet. Ne pa da ga po slovensko žaga,« še doda na temo nasvetov za okrevanje slovenske smučarije.
Spoštuje Tino Maze
»Tina je vedela, kaj potrebuje in kaj zmore. Zavedala se je tudi, da pod okriljem zveze tega ne more doseči. Zato je šla po svoje. Potem se je tu znašel še Andrea Massi, zadeva pa deluje,« ne skriva pohval na njen račun, saj jo spremlja precej podrobno. »Tina je zdravo dekle. Zna paziti nase. To se vidi tudi ob slabih razmerah na progi. Takrat ni prepričljiva. Takšne smučarje razumem, tudi sam sem delal z njimi. Vrhunski rezultat lahko narediš le, če si cel in zdrav! Zato pa moraš tudi dovolj počivati, da imaš dober imunski sistem.« Ker zna s šampioni – Kjus je pod njegovim vodstvom osvojil pet medalj na svetovnem prvenstvu leta 1999 –, tudi Črnjanki napoveduje izjemne dosežke: »Če bo spočita, ni nič nemogoče. To bi bil zanjo pravi izziv!«
Pogodba le za eno leto »Smučanje je bil in ostal moj hobi, od tega hobija pa sem živel,« pravi Filip Gartner, ki je vedno sklepal pogodbe za eno leto. To ga je prisililo, da se je ves čas dokazoval. S tekmovalkami in tekmovalci je imel korektne odnose, vedno pa je bil odločen. »Ko si s tekmovalci, moraš odločitve streljati iz sebe. Kompromisa v vrhunskem športu ni. Najboljše in najboljši vedo, da vsak kompromis zniža vrednost vrhunskega rezultata. Morate vedeti tudi to, da imajo dobri tekmovalci raje, da je trener zmotljiv, a se odločno odloči, kot pa da dvomi. Tega tekmovalci ne marajo, saj ne želijo trenirati in tekmovati v dvomu,« je pojasnil psihološki vidik sodelovanja. |
Kontrolor na Zlati lisici Danes pozorno pogleduje proti nebu in upa na sneg ter nizke temperature. Kot kontrolor Mednarodne smučarske zveze (Fis) bo moral poročati o stanju snežne podlage na mariborskem Pohorju, ki bo 21. in 22. februarja gostilo Zlato lisico. »Vsako leto je nekaj jage okoli tega, ali sneg bo ali ne. To je naporno, 12. februarja imamo snežno kontrolo. Upam, da ga bo dovolj.« Vsem tistim, ki pravijo, da je Pohorje prenizko, da bi imelo dovolj snega za tekmo svetovnega pokala, pa sporoča: »Po vsem svetu so smučišča narejena iz kompaktnega snega. Bistveno je le to, da se ujame prava nizka temperatura in se sneg naredi.« |
