FERKOV – Da so nenavadna in čudna pota Gospodova, lahko večkrat slišimo, pa so tudi športnikov steze včasih sila nenavadne. Matjaž Ferkov in Igor Hriberšek sta se poznala iz ljubljanskih hokejskih krogov. Desetletje je od tega, kar sta si nadela dres Slovenije in zaigrala na svetovnem prvenstvu v inline hokeju v Nürnbergu v Nemčiji, kjer je naša reprezentanca prešla iz skupine B hokeja na rolerjih v skupino A, kjer je trdno zasidrana še danes. Ko je bilo prvenstva konec, sta si podala roke, Ferkov je v dlani pozneje stiskal slikopleskarsko orodje, Igor pa se je s hokejsko opremo podal v Italijo, v Arezzo, kjer je igral in bil nazadnje še trener moštva iz prve italijanske lige A1. Kriza je udarila, tudi tak šport, kot je hokej na rolerjih, je ni odnesel brez posledic, kar je pomenilo, da je Hriberšek z delovno knjižico obstal na cesti sredi Italije. Odpravil se je domov, kjer ga je čez nekaj dni pričakala ponudba za delo trenerja v njegovem osnovnem hokejskem poklicu na ledu, ki mu jo je posredoval nekdanji reprezentančni soigralec. Kraj, od koder je priromala ponudba, je na moč nenavaden, sploh ob dejstvu, da tam nikoli prej niso igrali hokeja na ledu. Začeli bi z mladimi hokejisti, starimi do deset let, ki naj bi jih Hriberšek učil prvih skrivnosti drsalne tehnike in udarjanja ploščka po ledu, le eno malenkost je moral prej urediti: pridobiti ruski vizum in si kupiti letalsko vozovnico do mesta s srhljivo preteklostjo in temu primernim imenom: Grozni.
Hokej le po TV
Čečenija, kjer Ferkov že nekaj časa išče svojo priložnost in bi postala drugi dom Hriberška, je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dvakrat priča vojnim vihram in spopadom, ki so skoraj popolnoma uničili danes avtonomno republiko v sklopu Rusije in glavno mesto Grozni. »Še danes tam poteka boj proti organiziranemu kriminalu, brezposelnosti, ljudje bi se radi odtrgali od verskega ekstremizma, pa tudi strahu pred terorizmom je še precej, toda prebivalci si želijo zaživeti v blaginji in svojim otrokom omogočiti mirno in veselo življenje, ki ga sami zaradi spopadov, ki so trajali več kot desetletje, niso imeli. Sredi mesta je nastalo pokrito drsališče, kjer sem si nadel drsalke in začel trenirati fante, ki so do takrat hokej lahko gledali le po televiziji,« pove Hriberšek, ki je po nekaj mesecih selekcijo HK Grozni dveh starostnih skupin pripeljal na Zmajčkov turnir v svojo Ljubljano. »Otroci in starši so prvič potovali v tujino, zato smo se Slovenci kot gostitelji res potrudili,« pove Ferkov in razloži, da so bili Čečeni na hokejskem popotovanju pod Alpami navdušeni. Ogledali so si našo deželo, dosegli za njih izjemne rezultate, saj so dosegli celo nekaj zmag, za nameček pa jih je v prostore veleposlaništva na gala sprejem po turnirju povabil veleposlanik Ruske federacije pri nas Doku Zavgajev, tudi sam Čečen, ki je v preteklosti opravljal vrsto visokih političnih funkcij v tej ruski republiki.
Tam ni tako hudo
Slovenca, ki sta pionirsko začela projekt hokeja na ledu v še danes občasno nemirni Čečeniji, ostajata nekaj časa v Sloveniji, nato se spet selita v Grozni. »Tam sploh ni tako grozno, kot si kdo misli, le navade in pravila vedenja, ki so precej tradicionalistični, moraš do pikice spoštovati,« pravi Hriberšek, ki si je zaradi dela v Groznem tik pred potjo postrigel legendarne dolge svetle lase: »Dobila sva ponudbo enega od klubov iz sosednje Južne Osetije, ki bi igral Kavkaško veteransko ligo, zato grem takoj po novoletnih praznikih nazaj, spet bom delal z mladimi v Groznem in še igral hokej na ledu, tako kot sem ga včasih pri Olimpiji. Res so čudno zavile moje poti, ampak se ne bom odmaknil od njih, saj so vsakič polne izziva in radosti, predvsem ob delu z mladimi,« sklene Igor.