Skakalne smuči bo zamenjal fotoaparat

LJUBLJANA – Matjaž Pungertar je dolgo mlel in se boril s samim seboj, po temeljitem razmisleku pa se je le odločil, da bo svoje skakalne smuči po debelih osemnajstih letih treningov in tekem postavil v kot. »Odločitev o tem, da končam športno pot, je v meni dolgo zorela, dozorela pa po nedavnem državnem prvenstvu v Planici. V zadnjih letih iz takšnih in drugačnih razlogov ni bilo več želenih rezultatov. Vrtel sem se v začaranem krogu, iz katerega se nisem premaknil naprej. Čeprav sem se trudil po najboljših močeh, nisem prišel nikamor,« je odločitev o koncu kariere obrazložil 27-letni športnik iz Vrhpolja pri Kamniku, ki je nanizal 25 uvrstitev med dobitnike točk za svetovni pokal. Najvišje se je zavihtel sredi decembra 2014 v Nižjem Tagilu, kjer je bil s šestim mestom najboljši Slovenec. Na istem prizorišču je bil tudi sedmi, na tem položaju pa je v tisti zimi pristal še v Engelbergu. To je bila tudi njegova najuspešnejša sezona v svetovnem pokalu, ki jo je v skupni razvrstitvi končal na 25. mestu. Po njej zaradi različnih poškodb ni več našel pravega priključka z elito. Tako se je težavam v hrbtu, zaradi katerih je, denimo, med velikim finalom v Planici 2015 zaužil več protibolečinskih tablet naklofen, da je lahko sploh skakal, poleti pridružil še zvit gleženj. »Zanimivo, da se je poškodba zgodila med igranjem odbojke, ki naj bi veljala za varno, medtem ko sta bila nogomet in košarka v reprezentanci na seznamu prepovedanih športov,« je pojasnil Pungertar, ki si je zatem leta 2016 na jesenskih reprezentančnih pripravah v Oberstdorfu preščipnil še živec v nogi. »Imel sem povsem omrtvičeno stopalo, sploh ga nisem čutil. Spomnim se, da mi je tedaj med skoki v zraku močno premetavalo smučko, nad katero nisem imel pravega nadzora, ker nisem mogel premikati prstov na nogi,« se je Matjaž spomnil svojih težav, ki jih je poskušal odpraviti tudi s pomočjo različnih terapij in masaž.

Konec marca bo prvič očka

Nov boleč udarec je doživel lani, ko ga je strokovno vodstvo slovenske reprezentance že uvrstilo v ekipo za Planico, nakar mu je večer pred kvalifikacijami sporočilo, da bo namesto njega nastopil nekdo drug. »Odločitev me je zelo potrla in potreboval sem nekaj časa, da sem jo prebolel. Za nameček sem spomladi izgubil še status člana reprezentance B. Kljub temu sem se nekako prepričal, da sem še naprej vztrajal, ker sem verjel, da se lahko vrnem med najboljše,« je razložil član SSK Mengeš, v katerem je dolgo tlela želja po nastopu na olimpijskih igrah v Pjongčangu. Tudi zaradi vrhunskih nastopov na tamkajšnji veliki napravi pred sedmimi leti, ko je v svojo korist odločil obe tekmi za celinski pokal. Lansko pomlad sta tako s klubskim trenerjem Alešem Selakom skovala načrt in na začetku mu je šlo zelo dobro od nog. Toda nato so se znova pojavila prevelika nihanja in – naj se je še tako trudil – preprosto ni več videl luči na koncu predora. »Ko sem svojo odločitev povedal Alešu, je bil kar malo šokiran. Vprašal me je, ali ne bi še poskusil, toda ostal sem neomajen,« je zaupal Pungi in pristavil, da je bila njegova življenjska sopotnica Neža Reisner, s katero, mimogrede, konec marca pričakujeta prvega otroka, po svoje vesela njegove odločitve, ker je od blizu videla, kako zelo se je v zadnjem obdobju mučil. Ko je pri sebi sklenil, da ne bo več skakal, mu je zelo odleglo. »Po dolgem času sem lahko zares užival v božično-novoletnih praznikih,« se je namuznil Vrhpoljčan, ki bo, ko bo Neža rodila, za eno leto prevzel njen fotografski posel. »Že doslej sem ji velikokrat pomagal, ogromno sem se naučil in moram reči, da me fotografiranje prav tako izjemno veseli,« je še dejal Punger(s)tar, ki se lahko pohvali tudi z zmago med elito – septembra 2013 jo je dosegel na tekmi velike nagrade FIS v Almatiju.