Še preden so se začeli boji za olimpijska odličja na skakalnicah v Sočiju, je naš Peter Prevc po uvodnih treningih povzemal prve vtise z naprave na Rdeči Poljani: »Poznalo se mi je, da je bila hitrost na naletu štiri kilometre na uro večja.«
Njegove smuči so bile hitrejše od smučk tekmecev, njihovo odličnost pa je zagotovil Aljoša Branc. Simpatičnemu serviserju iz Spodnjih Gorij pri Bledu zaupajo svoje smuči taki skakalni mački, kot so nekdanji zmagovalec svetovnega pokala, Švicar Simon Ammann, in zadnja svetovna rekorderja, Norvežana Bjørn Einar Romøren in Johan Remen Evensen. Zadnjemu je 2. novembra 2011 na letalnici v Vikersundu Branc pripravil smuči za polet, dolg 246,5 metra.
Spremljajte Planico 2014 s Slovenskimi novicami: |
Leta 1992 je začel delati v begunjskem Elanu, sprva je nekaj let izdeloval lesene sredice za smuči, nato pa je v prototipni delavnici začel delati skakalne smuči. Ob tem se je v domači delavnici začel ukvarjati tudi s servisiranjem, toda ne skakalnih smučk, temveč alpskih. »Zdaj delam samo zase in za domače, ker sem preveč na terenu, da bi servisiral še doma.«
Pred 15 leti so ga v Elanu prvič povabili na tekme, najprej na svetovno prvenstvo v Ramsauu, sledile so preizkušnje za svetovni pokal v Bischofshofnu. »Po pravici povem, da je trajalo, da sem osvojil nekaj tehnike skokov in tudi to, kako delujejo smuči pri različnih tekmovalcih. Kot marsovec sem padel v skakalni šport. Prej sem z velikim veseljem spremljal skoke, ampak da bi bil serviser tem mojstrom, tega si nisem mogel predstavljati. Učil sem se, gledal, kaj in kako delajo drugi, zbiral vtise in informacije, se poigraval s številkami hitrosti ob različnih razmerah in mažah. Res pravo zaupanje v delo pa je sledilo šele s prihodom mlajše garde skakalcev.«
Tekmovalni delovni dan Alja, kot ga kličejo kolegi, je zanimiv: »V nasprotju s serviserji tekaških smuči osebno ne morem preizkusiti skakalnih smuči na dan tekme, saj se ne upam spustiti po skakalnici. Ogledam pa si naletno smučino, preverim vreme in vremensko napoved ter še nekatere parametre, ki naj ostanejo skrivnost. Potem pa na delo. Po navadi začnem štiri ure pred začetkom uradnega treninga ali poskusne serije. Najprej je na vrsti mazanje osnovnih maž, neke vrste baza, potem pa s tekmovalci na treningu preizkusim finiš maže, razne praške ali kocke. Če delaš tako kot jaz, se spoznaš tudi na vezi in čevlje, saj že na začetku sezone pritrdim veliko parov vezi na smuči, a se zgodi, da je treba med tekmo popraviti čevlje ali nadomestiti odtrgano zaponko.«
Aljo je na službeni poti več kot 200 dni na leto, nekaj oddiha si privošči le, ko so končane tekme v Planici. Po enem mesecu pa mora že začeti izdelovati in testirati nove smuči in maže. »Letos je gotovo največje ime, ki mi zaupa, Peter Prevc, tu so tudi Jaka Hvala, Nejc Dežman, Antonin Hajek in še nekateri drugi, v ženskem delu skakanja, za katerega prav tako skrbim, če smo skupaj na tekmah, pa je zagotovo največje Sara Takanaši, seveda pa tudi naše zvezdice Katja Požun, Ema Klinec in Špela Rogelj.«