Razingar na koncu poti: Z mano ni bilo vedno lahko

»Prišel je čas, ko je treba reči, da je zgodba na ledu končana. Za mano je 20 lepih let. Sporočam vam, da je moja hokejska kariera končana,« je včeraj, 9. septembra, ob 9 uri in 9 minut zjutraj v prostorih igralnice Tivoli v Lescah sporočil kapetan slovenske hokejske reprezentance in ikona jeseniškega hokeja Tomaž Razingar. Kot da se je hudomušno, kakršen je bil tolikokrat tudi na ledu in v neformalnem druženju, posloviti ravno v Tivoliju, kakor se imenuje tudi gnezdo ljubljanskih zmajev, največjih tekmecev, ko gre za njegovo klubsko kariero. Na mizi pred sabo je imel ob čepicah le dresa slovenske reprezentance. Rdečega 9 ni bilo zraven. »Mojega matičnega kluba ni več,« daje Raza vedeti, da mu ni povsem všeč dogajanje z novim klubom na Jesenicah, ki nastopa v ligi INL. »Z reprezentanco sem končal po zadnji tekmi z Dansko na svetovnem prvenstvu elitne skupine v Ostravi. Takrat sem to povedal soigralcem in strokovnemu vodstvu, naslednje mesece pa sem si vzel čas za premislek tudi o koncu kariere na klubski sceni. Čakal sem, ali bo morebiti moštvo Sij Acroni Jesenice igralo v ligi EBEL, a to se ni zgodilo. Tako pred sabo nisem imel več cilja oziroma motiva igrati,« je dejal 36-letni Raza, ki ga je prišel pozdravit tudi generalni sekretar HZS Dejan Kontrec. Preskromno od zveze, če že vprašate.

Razingar je v dveh desetletjih kariere postal pravi hokejski globetrotter. Na prelomu tisočletja je bil kot izjemen talent celo pred vrati severnoameriške poklicne lige NHL, imel je pogodbo z moštvom St. Louis Blues, kjer je dobil priložnost le na prijateljskih tekmah. Zato pa je v East Coast Hockey League (ECHL) osvojil naslov prvaka leta 2000, igral je še v ligi AHL, potem se je vrnil na evropske ledene ploskve. Češka, Avstrija, Italija, Nemčija, Švedska, Slovaška in vmes nekaj vrnitev na Jesenice, v teh državah so bile njegove evropske klubske postaje. Še bolj impresivna je njegova statistika v dresu slovenske reprezentance: rekordnih 212 nastopov in 149 točk (81 zadetkov in 68 podaj)! Za Slovenijo je igral na 15 svetovnih prvenstvih, Zdravljico je poslušal na kar osmih turnirjih elitne divizije. Zadnja leta je bil prvi med enakimi s črko C na prsih. V letu 2012 je prišel še vrhunec kariere, ko je na olimpijskih igrah v Sočiju nosil slovensko zastavo na odprtju iger, potem pa je z risi poskrbel za svetovno senzacijo, Slovenija je turnir končala na sanjskem sedmem mestu.

»Zelo navezan sem bil na Jesenice, zato sem se večkrat vrnil domov, saj sem želel postati prvak z Jesenicami. Ko gledam nazaj, je bilo to v poznejšem obdobju ena izmed napak, ampak tako sem bil doma vzgojen. Rdeča barva je bila vselej nekaj posebnega, zato sem bil izjemno vesel prvega naslova na Jesenicah,« je z drhtečim glasom govoril Tomaž in se dotaknil še reprezentance: »Ko je že kazalo, da se moja kariera končuje, je bilo izjemno malo ljudi, ki so verjeli vame. To me je spodbudilo, našel sem nov motiv. Uvrstitev na olimpijske igre je zelo velika stvar, nastop v Sočiju ni bil fenomenalen samo za nas hokejiste, ampak tudi za vse ljudi doma v Sloveniji.« Pri zahvali ni bil selektiven, poklonil se je vsem trenerjem ekonomom, zdravniški službi, maserjem, fizioterapevtom, soigralcem in navijačem, ki jih je srečeval na svoji bogati poti: »Vem, da glede na moj karakter z mano ni bilo vedno lahko. Toda moj cilj je bil biti najboljši, da ekipa doseže zadano na svoj način. Kdo od soigralcev je to razumel, marsikdo pa nikoli ne bo.« Reprezentančni kolegi so nekaj posebnega: »Ustvarila se je homogena, zdrava druščina prijateljev, ki je stremela k enemu in edinemu cilju. Tudi ko stvari niso šle v želeno smer, smo ostali prava klapa.«

Hvaležnost je posebno čustveno začinil z najbližjimi: »Velika zahvala družini, očetu, ki me je pač postavil na drsalke, mami, ki je vse skupaj spremljala, in v zadnjem desetletju ženi in dvema hčerkama, ki so me neizmerno podpirale. Bilo je obdobje, ko sem bil zelo malo doma, imel sem namreč še veliko drugih, obhokejskih obveznosti, ampak so mi vedno stale ob strani. Žena mi je še pred 14 dnevi rekla, ali je to res konec. Torej je želela, da še malce podaljšam kariero.« Ne bo je. Bo pa 15. julija prihodnje leto na Bledu organiziral poslovilno dobrodelno tekmo, kjer hoče oceniti tudi spretnost novinarjev na ledu. Novo življenje je torej v polnem teku tudi za nas. Zaradi legendarnega kapetana Tomaža Razingarja!