Ne, Jurij Tepeš ni začel skakati na smučeh zaradi svojega očeta Mirana, enega uspešnejših slovenskih skakalcev in zdaj že vrsto let pomočnika direktorja tekem FIS za svetovni pokal Walterja Hoferja. Da se je začel na smučeh poganjati v globino skakalnic, je namreč kriv Matjaž Triplat, ki je obiskal Jurijevo šolo in takrat šestletnika tako navdušil za skoke, da je ta starše preprosto postavil pred dejstvo. Skakal bom. In s tem se je morala sprijazniti tudi mama Zlata, nekoč odlična atletinja, ki bi svojega otroka seveda raje videla na ravnih in varnih atletskih stezah.
Tik za Gregorjem
Takšen, odločen, vztrajen in ambiciozen, je Jurij že od mladih nog. V letih, odkar skače, je doživel že precej padcev. Psihičnih in tudi tistih v dnu skakalnice. Najhujšega že pri desetih letih na 60-metrski skakalnici v Beljaku, po katerem so mu morali odstraniti vranico. Zdravniki so mu rekli, da ne bo nikoli več športnik, kakšna tri leta je bil zaradi oslabelega imunskega sistema večkrat bolan kot zdrav pa še bronhitis mu nagaja, ampak ga nič od tega ni odvrnilo od tistega, kar počne najraje. Skače. No, še raje leti.
Na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2006 v Kranju je bil drugi. Zaostal je le za Gregorjem Schlierenzauerjem. No, zdaj si fanta po kakovosti in rezultatih nista več tako blizu. »Če bi vedel, kaj je počel, da je tako dober, bi to počel tudi sam. Morda je pa le toliko bolj nadarjen,« pravi Jurij. Ampak če ga poslušate pozorneje, lahko slišite tudi hitro izrečeno misel, da se bosta za vrh že še borila tudi v članski konkurenci. In Jurij, tako se zdi, je blizu tega, da Gregorju znova krepko zadiha za ovratnik.
S silo ne gre
Jurij je vztrajen fant, ki uspehe gradi korak za korakom. Ne prehiteva, ker s silo, o tem se je že prepričal, preprosto ne gre. Pri njem pač ne. Nemalo težav pri svojem razvoju je imel tudi zaradi hitre rasti. Potegnil se je do – za smučarskega skakalca – spoštljivih 183 centimetrov, ki pa v boju za primerno težo v njegovem športu niso najugodnejši. Bili so časi, ko je lahko jedel samo solato, včasih še te ne. Pred dvema letoma je zaradi hitrega hujšanja izgubil tudi veliko mišične mase. »Zato sem bil večji del sezone lačen, bolan, skurjen, brez energije, počutil sem se kot izžeta cunja.« Ni bilo rezultatov, ni bilo denarja, zgolj slabi rezultati in tudi kakšen padec. Za nameček so ga v Engelbergu diskvalificirali, ker je v izteku skakalnice kameri pokazal navzdol obrnjeni palec. Sebi, ne žiriji, a so ga vseeno kaznovali.
Zdelo se je že, da je Jurijev trud zaman. No, zdelo se je skoraj vsem drugim, samo Juriju ne. Fant, ki je še kot najstnik povedal, da ima visoke cilje, tako visoke, da bo o njih morda govoril šele po koncu kariere, in da je samemu sebi največji oziroma edini vzornik, zlepa ne odneha.
Oče se ne vtika
Ve se, da mu Matjaž Zupan na čelu reprezentance ni bil najbolj pogodu. Ni bil sicer med tistimi, ki bi ga menjali, je pa že takrat delal z Goranom Janusom, takratnim trenerjem ekipe B. Ter potrpežljivo čakal na svoj trenutek. In ne, oče se v vse skupaj nikoli ne vtika. Juriju se je potrpežljivost izplačala. Njegovi rezultati so se začeli v lanski sezoni vztrajno popravljati. Pokazal je, da zna skakati v težkih razmerah, brzdati čustva. Saj sem leto starejši, zato ni nobene potrebe, da v TV-kamero pokažem vse neumnosti, je rekel, ko so ga spomnili na tiste slabše čase. Je pa bilo zato v njem veliko potrebe, da pokaže kaj drugega.
Že proti koncu lanskega leta mu je šlo odlično, tudi z naslovom državnega prvaka na novi Bloudkovi velikanki v Planici, novo leto pa je začel vrhunsko. V Saporu šesti, v Vikersundu peti, v Harrachovu tretji. Njegova prva posamična uvrstitev na stopničke svetovnega pokala. Čeprav je pred tem na dopoldanski tekmi pri uradno 220 metrih, neuradno pa še precej metrov več, padel in »se raztreščil kot jajce, ki ga vržeš ob tla«, kot je njegov padec slikovito opisal sostanovalec Peter Prevc. Potem ko je videl, da je s cimrom vse v redu, seveda.
Jurij, študent organizacijskih ved in od lani tudi zaposlen pri slovenski policiji, tako da mu zdaj očeta ni več treba prositi za denar za bencin, je v Vikersundu dosegel svoj osebni rekord – 237 metrov, njegov tamkajšnji skok na treningu, ki ga je posnel s kamero na čeladi, si je do zdaj na spletu ogledalo že okoli milijon ljudi. Videli so skok pa tudi obraz neustrašnega fanta iz Slovenije, ki je kljub padcem pripravljen leteti še dlje. Do novih rekordov, kolajn in morda tudi dlje od Gregorja.
Pet vprašanj
za Jurija Tepeša
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Vztrajnost.
S kom bi si želeli preživeti dan?
V avtomobilu z dirkačem relija.
Vaša največja razvada?
Čokolada.
Vaša najljubša knjiga?
Dan Brown, Izgubljeni simbol.
Vaša najljubša jed?
Pica.
