Temelje Planice so pred drugo svetovno vojno in prva leta po osvoboditvi utrdili Joso Gorec in njegovi sodobniki. Z bolj ali manj srečno roko so njihovemu vzoru sledili tudi nasledniki, potem ko so spiritusa movensa Planice ob koncu 40. let tedanji politični veljaki grobo odstranili izza krmila planiških prireditev.
Posebno mesto v Gorčevem krogu je imel kajpak prav inženir Bloudek, ki ga je ob premieri leta 1934 tako pritegnil aerodinamični slog gostujočih Norvežanov, da se je po prej malce obotavljajočem odnosu do skokov strastno posvetil načrtovanju letalnice in skakalnic nasploh. Ustvarjalci Planice so z vizionarstvom in podjetnostjo nadomestili naravno zamudništvo slovenskih skakalcev, ki so začeli hitreje zmanjševati zaostanek za tekmeci šele po osvoboditvi.
Polda podrsal
Rudi Finžgar je leta 1947 z daljavo 102 metra kot prvi Slovenec premagal magično stotico, prav malo pa je manjkalo, da v Planici že leta 1948 nismo dobili svetovnega rekorderja. Janez Polda, prvi nacionalni skakalni junak po vojni, je prvi dan tedna poletov postavil državni rekord (109 metrov), naslednji dan pa je Mojstrančan poletel kar 120 metrov daleč, a je po doskoku žal podrsal. Dva dni pozneje je nato ponujeno priložnost s pridom izkoristil Švicar Fritz Tschannen, ki je pri isti znamki obstal na nogah.
Odposlanec FIS, Švicar Hans Feldmann, je o teh poletih na Bloudkovi letalnici leta 1948 napisal zelo ugodno poročilo. Priporočil je nove študijske polete prihodnjo zimo pod neposrednim nadzorom pristojne komisije FIS. Načrtovano prireditev leta 1949 je sicer preprečilo slabo vreme, je pa zato prvo veliko slovensko zmago v Planici na 80-metrski skakalnici – z rekordom naprave 86 metrov – osvojil Janez Polda. Premagal je tudi renomiranega Šveda norveškega rodu Everta Karlssona.
Vrnitev Norvežanov v Planico po dolgih 15 letih je bila marca 1950 prav tako dobro znamenje za svetlejšo prihodnost smučarskih poletov. Dolga odsotnost ni bila brez posledic, saj so se slovenski skakalci na letalnici več kot enakovredno kosali s severnjaki. Polda je poleg tega dosegel tudi nov državni rekord (114 metrov), ki ga je še na teh poletih izenačil Finžgar.
|
Bloudkova pade
Z novima letalnicama v Nemčiji in Avstriji je Planica pozimi 1950. dobila prva velika tekmeca – Oberstdorf in Kulm. Predvsem krstna prireditev na novi veliki napravi na Bavarskem je z rekordnimi daljavami, ki jim je s poletom, dolgim 135 metrov, piko na i postavil Šved Dan Netzel, dala slutiti, da se je pionirsko obdobje smučarskih poletov izteklo.
Za nameček se je jeseni istega leta dotrajana lesena konstrukcija hrbtišča Bloudkove letalnice pod Poncami vdrla. Napravo je bilo treba podreti in zgraditi novo, za kar pa so potrebovali kar tri leta. Zakaj se inženir Stanko Bloudek v danih okoliščinah ni odločil za gradnjo večje letalnice, ki bi bila primerljiva z Oberstdorfom in Kulmom? Dejstvo je, da bi moral za večjo poiskati novo lokacijo kje v bližini, pičla so bila tudi razpoložljiva sredstva, težave s FIS pa še v živem spominu. A nekaj je bilo jasno: začela se je nova era, ki jo je zaznamovalo poživljajoče rivalstvo med več prireditelji poletov.
Vrnitev med velike
Nova Bloudkova lepotica je v vlogi letalnice vztrajala le 12 let. Dvodnevna krstna prireditev marca 1954 se je iztekla brez nove rekordne daljave in z zmagoslavjem Finca, komaj 17-letnega Ossija Laaksonena. Planica je z vnovično vrnitvijo v krog prirediteljev poletov začela triletni ciklus, v katerem se je odtlej izmenjavala s Kulmom in Oberstdorfom vse do uvedbe svetovnih prvenstev leta 1972.
Prireditve v poletih so se obenem po obliki izenačile z običajnimi skakalnimi tekmovanji, le da so za končno razvrstitev skakalcev upoštevali seštevek dveh tekmovalnih dni. Nova Bloudkova letalnica se sicer ni več mogla potegovati za rekordne daljave, zato pa je bila zelo priljubljena in planiška tekmovanja v poletih so tudi odtlej privabljala svetovno skakalno elito. Priljubljena je ostala še dolgo potem, ko je naprava opravljala vlogo velike skakalnice vse do zadnjih sezon 20. stoletja.
Helmut Recknagel, poznejši olimpijski zmagovalec v Squaw Valleyju v ZDA (1960), je bil prvo veliko odkritje nepozabne naprave leta 1957. Še dokaj neznan je Vzhodni Nemec brez težav opravil s slovito konkurenco in njen rekord pomaknil na 124 metrov. Prepričljivo je vodil zmagoviti ples tudi tri leta pozneje, ko mu po daljavah (z novim rekordom 127 metrov vred) vnovič nihče ni bil kos. Še najbolj se mu je prvi, tako imenovani rezervni dan poletov, z drugo največjo daljavo dneva približal 19-letni Slovenec Marjan Pečar (115 metrov).
A njegov zvezdni trenutek – podobno kot leto pozneje svetovni rekord Jožeta Šlibarja v Oberstdorfu (141 metrov) – je bil v tistem obdobju le eno opozorilo izmed številnih prezrtih, kako poceni pri nas zapravljamo izjemne skakalne talente. Športno razviti svet na Vzhodu in Zahodu je v ozračju hladne vojne namreč tudi v skokih na smučeh kot ekspresni vlak dirjal mimo ... Obenem se je prelepi stari dobri Bloudkovi letalnici čas začel vse hitreje iztekati.
