Peter Prevc je drugi slovenski skakalec (po Primožu Peterki), ki je prejel veliki kristalni globus. No, je pa edini skakalec v zgodovini, ki je v eni sezoni osvojil to najprestižnejšo nagrado, ob njej pa še zmagal v razvrstitvi poletov, dobil novoletno turnejo in naslov svetovnega prvaka v poletih. Štiri lovorike! Na katerih pa si ne bo dovolil zaspati. Ampak vse to najbrž že veste. Čeprav je, če njega vprašate, čar športa, v katerem tekmuje, upor gravitaciji, je človek, ki stoji na tleh. Trdno. In novinarjem, ki silimo vanj kot muhe ter hvalimo njegovo sijajno sezono, mirno odvrne, da se bo taka zima težko ponovila, da nas opozarja že vnaprej! Kako je mogoče biti tako nenadut ob vseh teh uspehih, kot je on, Peter Prevc, je težko doumljivo. A tako pač je. Tako je bil vzgojen. Od njega se prav vsi lahko še zelo veliko naučimo. Predvsem o moči samodiscipline. Aristotel je dejal: »Smo, kar vsakodnevno počnemo. Odličnost zatorej ni dejanje, temveč navada.« Peter že ve.
Spoštovani Peter, nobenega dvoma ni, da ste vzornik. Ne samo mladim, temveč tudi širše simbol vztrajnosti, prizadevnosti in talenta, ki je podkrepljen z leti odrekanja. In seveda se ob tem poraja vprašanje vaše vzgoje. Pred leti je mama o vas otrocih dejala – takrat je bila sestrica Nika še zelo majhna – da so njeni fantje pridni ter da opravijo vedno več gospodinjskih opravil. Ob njenem prihodu domov da je kosilo pogosto že skuhano, da pa najstarejši Peter zna celo likati in šivati. Kaj so vam torej dali starši? Še posebno v času, ko se govori, kako »grozni« so današnji mladi – prehitro obupajo, niso delavni ...
Kaj so mi dali starši? To, kar zdaj vidite. (Smeh.) Ne vem, vse je prišlo zame spontano, ker sem bil v to postavljen kot otrok in tako so nas navadili naši starši. Olajševalna okoliščina je bila, da nas je bilo v družini več, kar pomeni, da je morala biti organizacija res dobra. Kar se kosila tiče, pa je zelo preprosto. Ali sem bil lačen do štirih ali pa smo otroci kuhali in že ob treh jedli. (Smeh.) Ne vem, zakaj mladi danes ne zdržijo dolgo pri enem zanimanju. Morda zato, ker se vse preveč poudarja, da je pomembno delati predvsem tisto, kar hočeš. No, saj je prav, da človek poskusi veliko stvari. A ni prav, da poskusi samo enkrat in takoj reče, da to ni zanj. Moraš se poglobiti, vztrajati in šele potem vidiš, ali je nekaj zate ali ne.
Že večkrat ste poudarili, da je talent le drobec v uspehu, da je ključno trdo delo. Kako pa ste sami prerasli – oziroma to še vedno počnete – trenutke neugodja, ki so pri vrhunskem športu neizogibni?
Doslej sem ob neugodnih trenutkih dobil kvečjemu še več zagona, želje, da problem premagam. Lotil sem se ga analitično, morda celo vprašal, kako in kaj, in predvsem – vztrajal. Ja, res je, veliko ljudi reče, da za kakšno reč nimajo talenta. To je vedno pripraven izgovor. Ampak jaz obenem ne poznam srednješolca, ki bo rekel, da ima talent za šolo, a vseeno je vedno deset odstotkov odličnjakov. Ker se trudijo in učijo.
Vem, primerjave so prekletstvo, ampak ob vaših izjavah se mi v spomin prikrade Rok Petrovič. Ta vaš mir je nekaj, kar me izjemno zanima. Občutek imam, da vsakodnevno ne meditirate, temveč takšni pač ste. Je res? Videti ste, kot bi pogoltnili Budo.
(Smeh.) Kar se tiče netekmovalnega dela življenja, priznam, da ni veliko reči, ki bi me obremenjevale. Veliko dejavnikov je, na katere človek nima vpliva, zato se z njimi tudi nima smisla obremenjevati. Hkrati pa imam srečo, da sem uspešen in se mi za zdaj tudi kakšna majhna napaka oprosti. Zato mi ni treba skrbeti, kako se bo izteklo, temveč se lahko prepustim. Tudi ne vem, zakaj nisem evforičen. Najbrž zato, ker se zavedam, da sem v te rezultate moral nekaj vložiti, zanje nekaj narediti. Ko treniraš, tako in tako treniraš z vizijo, da boš dosegel dobre rezultate. In potem ko jih, si najprej pomirjen in sproščen in ne vznesen.
Ja, kajti Petru Prevcu ni uspelo kar čez noč.
V športu vsak potrebuje približno deset let, da se izoblikuje, pride na trenutno raven najboljšega v športu; za uspeh so potrebna leta. Pri meni gotovo ni prišel hitro. Kar sedem sezon svetovnega pokala je šlo mimo, da sem prilezel na vrh. Počasi, vztrajno in z vizijo.
CELOTNI INTERVJU JE OBJAVLJEN V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.
