Peter Prevc: »Bratov Wright še nisem premagal!«

LJUBLJANA – Peter Prevc bi lahko pri 22 letih postal prvi smučarski skakalec v slovenski zgodovini z vsemi najpomembnejšimi lovorikami. V svoji zbirki uspehov hrani olimpijski kolajni, odličja s svetovnih prvenstev in svetovni rekord. Zmagovalcu v razvrstitvi poletov manjka le veliki kristalni globus, brez katerega je ostal na finalu v Planici, čeprav je zbral enako število točk kot nemški as Severin Freund. Dosežke je nanizal v šestih letih, odkar tekmuje v svetovnem pokalu. Na poti do ciljev ohranja umirjenost. Čeprav pogosto ne pove vsega na glas, natančno ve, kaj bi rad dosegel. Svojih odgovornosti se dobro zaveda tudi zunaj tekmovališč kot najstarejši otrok, vzornik bratoma in sestrama.

Med sezono tekmujete v dveh vlogah. Katera vam bolj prija: ste raje skakalec ali letalec?

Če si dober skakalec, lažje postaneš kakovosten letalec kot pa obratno. Če govoriva o značaju skakalca in letalca, ni velike razlike, saj je obema skupna točka užitek v zraku. Ko gre za tehniko, pa je skakalec tisti, ki bolj izkoristi noge pri odskoku.

Preskok s skakalnice na letalnico prinese tudi preskok v glavi. Kakšen je odnos, ki ga vzpostavljate z največjimi napravami na svetu?

Ko se povzpneš na letalnico, najprej globoko zajameš sapo, ker je pod tabo, tam, kamor naj bi se podal, globoka luknja. V glavo si vcepiš, da ne smeš nobene stvari prehitevati, ničesar preveč preizkušati. Vsaka napaka se namreč lahko veliko bolj pozna kot na manjši napravi. Na slednji se lahko kljub napakam še ujameš, jo odneseš le z manjšimi praskami, na letalnici pa so te izrazitejše; veliko prej lahko pristaneš v dolini nezavesten. Zato pravimo, da do letalnic gojimo veliko mero strahospoštovanja. Eksperimentiranje v zraku si lahko privoščimo šele po dveh dneh letenja. V zraku smo vedno močno odvisni od narave – to začutimo ob vsakem skoku – in zato se lahko zgodi veliko nepričakovanih stvari. Zavedamo se, da imamo pod nadzorom samo sebe. Kljub temu pa vemo, da se nam ne bo nič zgodilo, če bomo naredili to, kar znamo in treniramo.

Ker skakanje ni ravno rekreativni šport, bi lahko sposobnost letenja na smučeh označili za privilegij. Razmišljate podobno?

Zeleno luč za letalnico si prislužiš s trdim in dolgoletnim treningom. Z desetletjem vadbe si morda pripravljen zanjo, zato lahko rečem, da na priložnost za letenje gledam kot na privilegij. Ko jo dobiš, pa moraš tako močno zaupati samemu sebi, da ta privilegij znaš tudi izkoristiti, ga ne zapraviti.

Brata Wright sta leta 1903 izvedla prvi polet z motornim letalom. V četrtem poskusu tistega zgodovinskega dne sta poletela 260 m. V Vikersundu ste z 250 m preskočili tri potniška letala Airbus 380 in pol!

Ampak bratov Wright še nisem premagal. Ljudje vedno hočemo nekaj več, hrepenimo po rekordih. Že večkrat sem dejal, da se na smučeh leti tako daleč, kot je skonstruirana letalnica in kot se razmere s tem maksimalno ujamejo. Lahko pa uživaš tudi na manjši napravi, denimo 120-metrski, če skočiš v dobrih razmerah.

Ste še kdaj v mislih poleteli tistih 250 m?

Ravnokar. Vsakič, ko govorim o tem, se mi film poleta odvrti v glavi. Doživetje je bilo enkratno, ampak posamične slike se še pojavljajo v mislih.

Vrhunec sezone je bilo SP, kjer se vam ni izšlo. A iz porazov se največ naučimo. Česa ste se naučili na Švedskem?

Falun zagotovo ni šel po željah. Pričakovanj ni bilo, želel pa sem si skakati na višji ravni. Nisem zajel okolja, nisem se ujel s skakalnico, morda je bila želja po uspehu prevelika. Dobil sem nasvet – sicer šele na koncu –, naj se »skuliram«. Vzel sem ga zelo resno: poglobil sem se vase in razmišljal za nazaj, kako sem vse doživljal. V naslednjih dneh je delovalo, spoznal sem, da se moram bolj umiriti in imeti več samozaupanja. Tako sem se potem »poštimal«.

V Falun ste prišli v vlogi favorita, na lanske OI v Sočiju in na SP Val di Fiemmeju pred dvema letoma ne.

Morda je bilo za Soči še več pritiska in pričakovanj. Tudi letos na SP v Falunu je vsakdo hotel, da domov prinesem kolajno. Vendar pa se moramo vsi skupaj, navijači, mediji in tekmovalci naučiti, da ni vedno vse najboljše in veselo, kot bi denimo lahko bilo. Če pogledamo med dobitnike kolajn v Falunu, ugotovimo, da med njimi ni nikogar, ki se je lani povzpel na stopničke v Sočiju.

Koliko vas obremenjuje vloga prvega aduta?

To poskušam izklopiti, vendar mi vedno ne uspe. Je pa treba to vlogo obrniti v pozitivo, dodatno motivacijo in dodatno zbranost.

Vaša mama deluje v pedagoških vodah, oče je podjetnik. Verjetno disciplina, ki vas krasi, izhaja tudi od tod.

Težko razpravljam, kako sta mi starša vcepljala disciplino, ker je to potekalo postopoma od malih nog. Ni bilo težkih lekcij, nista mi bila za petami, kako točno naj naredim kakšno stvar, in nista mi za vsako pod prste gledala, kako sem jo izvedel. Oba sta odraščala v družini štirih oziroma petih otrok, tudi v naši nas je toliko. V takšnem okolju se naučiš, da moraš biti discipliniran in da ne moreš skrbeti samo zase, ampak tudi za koga drugega.

Otroci se pogosto zgledujejo po starših. Ste si želeli tudi sami po poklicni poti katerega od njiju?

Morda kdaj po očetovi. Pa ne da bi prodajal pohištvo (Pohištvo Prevc, op. a.), ampak ga razvažal.

Z odraščanjem ob podjetniku ste verjetno dobili tudi podjetniške vrednote.

Prav veliko vpletenosti tukaj ni. Oče je vedno skrbel za to, da ko je v službi, je v službi in ko je doma, je doma. Zelo pomembno se mi zdi, da zna vsakdo ločiti to dvoje. Ko delaš, ne visiš na telefonu z družinskimi člani in obratno. Zato s podjetništvom nisem prav dosti povezan. Jasno pa mi je, da moraš vložiti veliko truda, če hočeš imeti svoje podjetje. In družina mora biti pri tem potrpežljiva, saj ti le tako lahko uspe.

Kako pomembna se vam v življenju zdi izobrazba?

Vsekakor je pomembna, a težko razpravljam o tem, ker je skoraj nimam. Končal sem srednjo šolo, študiju pa se zdaj stoodstotno ne morem posvetiti. Menim, da bi si moral vsak izbrati smer, ki mu je všeč in ga zanima, ne pa – kakor se zdaj dogaja – da se mladi vpisujejo na izbrane fakultete zaradi študentskega statusa ali samo zato, da bi čim prej prišli do diplome. Predlog, da bi tisti, ki ne končajo študija v določenem času, morali zanj vračati denar, se mi zdi zelo pošten.

Kot najstarejši med otroki ste Cenetu, Domnu, Niki in Emi velik vzor. Kako zaščitniški ste?

Težko bi rekel, da sem zelo zaščitniški, ker se mi zdi, da se mora vsakdo od njih znati sam postaviti zase. Mednje posežem, ko vidim potrebo za to. Hierarhija pa seveda mora biti.

Jemljete ta status kot zahtevno ali prijetno nalogo?

Zahtevno. Ne smeš početi bedarij, saj lahko vsako stvar, ki jo narediš, kdo od mlajših ponovi za tabo. Moraš biti pozoren, da otrok od tebe odnese nekaj dobrega. Če je pa to lumparija, mora biti takšna, da je sprejemljiva.

Vaš vzornik je bil z vstopom v A-ekipo Robi Kranjec. Kaj ste se naučili od njega?

Že takrat sem dejal, da sem se od njega naučil zagnanosti, motiviranosti, šestih treningov na dan – če so potrebni – in odnosa do športa.

V osnovni šoli ste se ukvarjali še z rokometom, nogometom in atletiko, a se v njih niste našli.

Postopoma je vsak od naštetih športov odpadel do 9. razreda, ko sem se osredotočil samo še na skoke. Zakaj nisem bil dober? Morda zato, ker se nobeni stvari nisem 100-odstotno posvetil. Če hočeš kot športnik iz majhnega okolja priti v veliko, moraš vlagati ogromno dela in se že prej specializirati. Če pa se ukvarjaš z več panogami, je težko v eni v majhnem okolju toliko izstopati, da bi napredoval v večjega.

Ste strog individualist?

Ne. Zelo rad delam v ekipi. Težji ko je trening in bolj ko je fizično zahteven, boljše je, če nas je več. Ker lahko drug drugega brcamo naprej in zafrkavamo tistega, ki je slabši. Če si najslabši ti, se pa dodatno trudiš, da boš lahko naslednjič tisti, ki bo dražil druge.

Kako se soočate z razočaranji?

Takrat sem najraje sam. Ko mine nekaj časa in ko malo premišljuješ, pride prav, če prebereš kakšno spodbudno sporočilo SMS. Tolažilna beseda pomaga, a mora biti napisana, ne izrečena, saj bi tistega, ki bi mi v trenutku razočaranja kaj govoril, hitro kam poslal. Ko si razočaran, si namreč v sebi prepričan, da veš, zakaj se ti je to zgodilo. Tri izgovore imaš, v vsakem je kriv nekdo drug in hitro se lahko zaradi te napetosti s kom spreš. Zato je treba nastali položaj premleti v sebi in stopati spet lepo po korakih. Ti te privedejo do spoznanja, da si sam tisti, ki je storil nekaj narobe. In potem se vse umiri.

Kako skrbno je načrtovan vsak vaš korak med sezono?

Pravzaprav sploh ni zelo načrtovan. Načrtovana je ura treninga: eno uro pred odhodom se moram zbuditi. Potem je pa vsak dan tako drugačen, da težko kar koli načrtuješ. Pustiš, da se sam odvije. Hrana in tehtnica? Gresta z roko v roki. Nimam večjih težav s tem. Najprej je treba ugotoviti, kaj telo najbolj potrebuje, potem pa se držati načela, ki pravi: ne zaužij več, kot porabiš.

Kot tekmovalec se pustite voditi trenerjem. V službi pogosto velja, da je šef delavcu težko najboljši prijatelji. Kakšen odnos sta stkala z Goranom Janusom?

Ko treniramo, smo resni, ni časa za šale. Vsak pozna svoje meje in omejitve. Po treningu pa je vse odprto. Ko se konča vadba, tekma, analiza in pogovori o naštetem, zamenjamo temo in hierarhija se zmanjša. Ko je tekem konec, je Goran lahko moj prijatelj.

Podobno kot vaš oče podjetnik tudi trener ločuje službo in preostali čas v ekipi?

Tako je. Goran nas spremlja in vodi okoli po svetu, je skoraj kot oče. Morda bolj kot boter.

Pri 22 letih se ponašate z dvema olimpijskima kolajnama, štirimi s SP, šestimi zmagami in 27 stopničkami v svetovnem pokalu. Kdo bi vas prvi ustavil, če bi začeli izgubljati tla pod nogami?

Morda bi to bil kar sam. Predstavljam si, da bi v takem stanju naenkrat zamenjal krog ljudi, ne bi imel več stika s pravimi prijatelji, kot jih imam zdaj, in verjamem, da bi začutil, da tako ne gre. Če me ne bi že prej ustavili kolegi. Ali me kdaj zanese, pa morajo povedati drugi. Prav zelo nočem vplivati na to, kako se vedem. Pazim, da ne delam neumnosti, sicer pa preprosto pustim, da se stvari odvijajo same od sebe. Zagotovo bi mi že kdo sporočil, če bi me začelo odnašati.

Odlika najboljših je, da se znajo ob popolni športni osredotočenosti tudi »odklopiti«. Po napornem dnevu, ki je popolnoma namenjen skokom, zvečer s knjigo ali filmom preklopite na drug kanal.

Tako preusmerim misli. Ob filmu ali knjigi začnem razmišljati o drugih stvareh, ki nimajo zveze s skoki in tako najlažje zaspim. Prepustim se. Zalotil sem se že, da gledam film s politično vsebino, v glavi pa razmišljam o povsem tretji zadevi. V mislih se najbolj umirim, ko se glava sprosti in leta po različnih koncih.

Gotovo je tudi to sposobnost, ki je nima vsak.

Pravzaprav so možgani zelo sposobni, samo mi jih ne znamo izkoristiti.

Ritem sezone je bil naporen, izpustili niste nobene tekme. Se je v natrpanem urniku prej pritožilo telo ali glava?

Zelo odvisno je od tega, kako deluješ, kako ti gre, kakšni so rezultati. Če so rezultati dobri, z glavo ni težav. Imaš dovolj samozavesti, čutiš se močnega – v tem primeru bi se prej pritožilo telo. Ko pa ne gre, je glava prva, ki se oglasi, češ zakaj se sploh še grem to, zakaj se s tem ukvarjam. Telo potem popravi vtis s treningom, pridejo dobri rezultati in s tem se na mesto vrne tudi glava.

Katere obveznosti so vas med sezono najbolj utrujale?

Medijev sem vsako leto bolj vajen, mi pa še vedno vzamejo največ energije. Z njimi je treba komunicirati, čeprav je včasih zelo težko, ko se moraš, tudi ko nisi pri volji, zbrati in zdrdrati svoje misli. Najbolj osvežujoče zadiham, ko imam za sabo te obveznosti.

Ampak to jemljete kot del svoje službe, v kateri ste profesionalec, kajne?

Vsekakor. Z mediji moraš vzpostaviti korak, da vedo, da te ne morejo dobiti, kadar hočejo, in da te tudi kamera ne sme povsod spremljati. V zameno za to si jim na voljo po dogovoru. Če se obojestransko to spoštuje, se lahko lepo sodeluje in se vse tudi izvede.

Kaj pa navijači, zagotovo so podpora in spodbuda?

Seveda! Vem, da mi stojijo ob strani in gledajo vsako tekmo ter navijajo zame. Smo podpora drug drugemu.

Lani ste po tekmovalni zimi počitnikovali v ZDA. Tudi letos greste čez Atlantik. Radi letite tudi brez smučk, ko je sezone konec?

Sicer imamo med tekmami okrog 80 do 90 kg prtljage, ko smo na poti, kar je – denimo v primerjavi z alpskimi smučarji – zelo malo. Prav prijetno je, ko greš na letalo s torbo, v kateri nimaš smuči. Ko greš na pot zasebno, je dovolj ena. Ni mi težko ostati v zraku tudi po sezoni: všeč mi je, da se lahko umaknem, zamenjam okolje in povsem odklopim. Cena za to pa je 12 ur na letalu.

Kakšen vtis so pri vas pustile ZDA?

Presenetilo me je, kakšno moč ima kapital. Če ga imaš, si bog, če ga nimaš, te ni. Sredi puščave so mesta, vse je ogromno: razdalje, nasadi, vinogradi, plantaže, travniki ... Očaral me je Grand Canyon. Pa ne pogled z vrha, ampak tisti iz kanjona, saj od tam ne vidiš nobenega roba, ne veš, kje se sploh konča. Z vrha pa misliš, da si ga vsega zajel s pogledom, a tam, kjer se ti zdi, da ga je konec, je pod njim še 300 metrov luknje.

Med potovanjem ste obiskali tudi Gorana Dragića in Anžeta Kopitarja. Kaj občudujete pri teh dveh asih?

Ostala sta zelo povezana z domačo Slovenijo, zelo sta vesela, ko pride k njima kdo, ki govori slovensko, z njima lahko odpreš vse mogoče razprave, odkrito vse povesta, razložita, svetujeta. Normalno se družita s komer koli.

Z dekletom sta že zaživela na svojem. Kakšno življenje bi si radi ustvarili čez desetletje? Verjetno vas ne bo mikalo postati drugi Noriaki Kasaj?

Do Kasaja mi manjka še 20 let, čez desetletje pa se za zdaj vidim še na skakalnih smučeh. Kaj bo, ko bom imel 43 let, kot jih ima zdaj on ... Ne razmišljam toliko naprej. Vem tudi, da si vsak lahko hitro premisli. Pred petimi leti sem dejal, da po koncu kariere ne bom več povezan s skoki, zdaj se mi zdi že drugače. Vprašanje je, kaj si bom izmislil čez pet let, kaj šele, da bi vedel, kaj bom hotel čez 20 let. Ali se vidim kot družinski človek? To da. Bom živel v Sloveniji? Za zdaj se vidim tu. A kaj bo prinesla prihodnost, ne vem. Ko treniramo, smo resni, ni časa za šale. Vsak pozna svoje meje in omejitve. Ko se konča vadba, tekma in analiza zamenjamo temo in hierarhija se zmanjša. Težko bi rekel, da sem zelo zaščitniški brat, ker se mi zdi, da se mora vsak od mlajših znati sam postaviti zase. Mednje posežem, ko vidim potrebo za to. Pred petimi leti sem dejal, da po koncu kariere ne bom več povezan s skoki, zdaj se mi zdi že drugače. Vprašanje je, kaj si bom izmislil čez pet let, kaj šele čez 20.