Padec, ker ni stroke

LJUBLJANA – Slovenija je imela veliko Petro Majdič, ni je več, in štafetno palico domačega teka na smučeh sta morali prevzeti Katja Višnar in Vesna Fabjan. Prva je na letošnjem nordijskem svetovnem prvenstvu v Italiji zasijala s četrtim mestom v sprinterski preizkušnji v klasični tehniki, a svetovni pokal ni prinesel radosti, kot jih je pričakoval slovenski tabor. Glavni trener Marko Gracer je zato podal svoje videnje aktualnega položaja in težav slovenskega ženskega in moškega teka na smučeh: »Glede na razmere, kako smo šli v sezono, pravzaprav z dvema trenerjema in z obsegom ekip, kot smo si ga zastavili že na začetku sezone, je seveda temu primerno padla tudi kakovost pri delu. Imeli smo to srečo, da smo najeli še enega strokovnjaka iz Norveške, Per-Øyvinda Torvika, ampak strokovno nas je bilo premalo trenerjev, to pa se je gotovo pokazalo pri rezultatih. V celoti še vedno nismo zadovoljni,« pove za uvod.

»Pri posameznicah je bila sezona Katje Višnar na ravni pretekle, v bistvu je rezultat na svetovnem prvenstvu tudi njen izid kariere. Pri Vesni Fabjan je bilo gotovo bistveno slabše, kot smo si želeli, je pa res, da je bila v sezoni trikrat bolna in da je potem zelo težko pričakovati kakšen vrhunski izid. Včasih je pokazala, da ni slabo pripravljena, da bi bilo lahko bistveno bolje. Predvsem recimo v Lahtiju, kjer je zmagala v kvalifikacijah, pa je bila potem napaka serviserja tista, ki jo je delila od kakšnega dobrega rezultata. Pri Alenki Čebašek se vidi trend napredka na razdaljah pa mogoče za odtenek premalo dobrih izidov v drsalni tehniki, tam smo več pričakovali v sprintu. Barbara Jezeršek je zelo dobro nastopila v uvodnemu delu sezone, na razdaljah, potem pa po bolezni praktično ni več prišla na to raven. Čaka nas podrobna analiza in moram reči, da so občutki malce mešani. Na nekaterih področjih smo zelo solidni, na nekaterih pa še vedno nismo tam, kjer bi si želeli,« nadaljuje šef stroke slovenskega teka na smučeh.

Kritična meja

Norvežanu Torviku je s svetovnim prvenstvom potekla pogodba s Smučarsko zvezo Slovenije. Mu bodo ponudili novo? »To je seveda odvisno od proračuna in tega, kako bodo izdelani načrti za naprej. Dekleta so izrazila željo, da bi rada nadaljevala sodelovanje z njim. Menim, da bi bilo to pametno, je pa vse odvisno od tega, v kakšnem položaju bomo finančno, koliko si bomo lahko privoščili. Za olimpijsko sezono menim, da bi bilo to skoraj nujno, bo pa čas pokazal, ali je to izvedljivo. V bistvu imamo tudi problem, da doma primanjkuje trenerjev, da bi jih vključili v delo reprezentance. Tisti profesionalci, ki so, so večinoma v klubih, kjer je pač baza vsega dogajanja, in jih tam krvavo potrebujejo. Za potrebe reprezentance jih potem zmanjka,« razmišlja Gracer. Denarne posledice slabše sezone? »Mogoče pri sponzorjih niti ne, ampak pri delitvi znotraj nordijskih disciplin, ker so na drugi strani pač skakalci. Je pa res, da seveda povsod obstaja neka kritična meja, do kam je to zmanjšanje še sprejemljivo, saj je potem seveda vprašljiv že obstoj panoge,« konča reprezentančni glavni trener.

Potencirana težava

Kaj pa slovenski moški tek na smučeh? »Problem je tam potenciran. Toliko večji je, ker je konkurenca v moškem delu svetovnega pokala gotovo za tretjino večja kot pri dekletih. Preboj je še toliko težji. Veseli me, da včasih iskro upanja nakaže vsaj Rok Tršan. Letos je prebil neko magično mejo teh fantov, da se je uvrstil med štiri najboljše v celinskem pokalu, česar tej generaciji še ni uspelo. Vsaj nekaj pa jih je pripravljenih delati,« navrže Marko Gracer.