VOJENS – Kakšen teden. Slovenski hokejski risi so se pred tednom dni zbrali na Bledu, opravili štiri treninge, odpotovali v Vojens na sever Evrope ter si v četrtek in petek z zmagama proti Belorusiji in Danski priigrali vozovnico, ki je slovenska hokejska reprezentanca v svoji zgodovini še ni imela v rokah. Nastop na zimskih olimpijskih igrah prihodnje leto v ruskem Sočiju pomeni zgodovinski mejnik za najhitrejšo moštveno športno igro na sončni strani Alp. V petem poskusu uvrstitve na olimpijski turnir je našim oklepnikom pod taktirko selektorja Matjaža Kopitarja naposled le uspelo. In to na kakšen način. Brez ene same pripravljalne tekme, a s kakovostjo, popolno taktično pripravo na tekmece in vero v uspeh. Risi so svoje in sanje navijačev uresničili na ledu dvorane SE Arena pred 5000 danskimi navijači, ki so stavili na svoje ljubljence, a pri tem pozabili na moč in spretnost Slovencev.
»Težko je kaj povedati ... naredili smo to, kar smo obljubili že pred turnirjem. Naredili smo to ne samo za nas, za celo Slovenijo. Dali smo od sebe maksimum in to smo si zaslužili. Mogoče se še ne zavedamo, kaj smo dosegli,« je v noči na soboto še razgret od tekme dejal eden junakov, vratar Robert Kristan, kapetan Tomaž Razingar, ki je bil jeseni že praktično upokojeni igralec, pa je dodal: »Hvala fantom, da sem lahko del te ekipe. To smo si zaslužili, bili smo boljši od Belorusije, boljši od Danske. Premagali smo jih pri njih, dvignili smo si samozavest. Lepo je, lepo.«
Sanje so se uresničile
Resda bi lahko Danci 12 sekund pred koncem dramatične tekme izsilili podaljšek, a je plošček zadel vratnico. »Srečo si moraš zaslužiti. In ti fantje so si jo s svojo igro zares zaslužili,« je komentiral selektor Kopitar in pozneje mirno analiziral zgodovinsko dogajanje: »To ekipo zelo dobro poznamo. Pripravili smo se zelo dobro, ampak to ne bi nič omagalo, če fantje tega ne bi prenesli na led. Ker to je bila prava borba, za vsak centimeter ledu. Danes sem res začutil, da je bilo to to. Nikomur ni bilo žal tudi zlomljene roke, če je bilo treba blokirati strel. Vzdušje je bilo odlično, fantom pa sem rekel, da ni važno, za koga navijajo. A pozna se, da igrajo v močnih klubih, da imamo urejene odnose, in mislim, da se lahko v prihodnosti še veselimo podobnih uspehov.«
Dan po fantastičnem dosežku, ko so Kopitarjevi izbranci sproščeno čakali na formalni nedeljski dvoboj z Ukrajino, je v zavest igralcev počasi že prišlo spoznanje o podvigu. »Mogoče še nismo povsem dojeli. Prišlo bo s časom. Naredili smo lep uspeh, vsi, strokovni štab, od tistega, ki ni bil na ledu, do brusilca drsalk. Vsi smo se potrudili in trdo garali. Sanje so se nam uresničile. Drugo leto gremo na OI ... vau, o tem lahko le sanjaš. V družbi 12 najboljših ekip na svetu, ko vemo, da takrat prekinejo vsa tekmovanja. A tudi mi smo odlični, dokazali smo, da z velikim srcem igramo za Slovenijo, in ljubiteljem hokeja smo vrnili na najlepši način,« je razmišljal Rok Tičar. »Prav veliko časa za proslavljanje ni bilo. Kljub temu je bil adrenalin še vedno prisoten in nekje do četrte ali pete ure smo predebatirali našo zgodbo. Če se je kdor koli pred odhodom na Dansko pogovarjal z mano, tega ni verjel. Ne vem, te občutke moraš preprosto doživeti. Ta naša kompaktna igra, borba za vsak centimeter na ledu, igra s srcem, so glavni razlogi, da smo zmagali. Da proti takšnim tekmecem dobiš samo tri gole v dveh tekmah, je težko doseči,« je pojasnil David Rodman, ki se tako kot vsi soigralci že danes neizmerno veseli olimpijskih obračunov v skupini A proti Rusiji, Slovaški in ZDA. Kot pravi profesionalci pa so včerajšnjo tekmo proti Ukrajincem vzeli že kot pripravo na majsko svetovno prvenstvo na Švedskem.
