Ni samo to, da slovenska hokejska in tako rekoč vsa športna javnost vneto pričakuje premierni nastop risov na olimpijskem turnirju v ruskem Sočiju. V teh dneh se tudi radi spominjamo olimpijskih iger leta 1984 v Sarajevu, kjer je pravo evforijo v nekdanji skupni državi povzročil Jure Franko z veleslalomskim srebrom. Dogodek v prestolnici BiH pa je bil poseben tudi za hokejiste jugoslovanske reprezentance, ki so imeli kot gostitelji priložnost, da se še petič in hkrati zadnjič preizkusijo z elito svetovnega hokeja pod petimi krogi. Izgubili so proti Sovjetski zvezi, Nemčiji, Švedski in Poljski, dobili pa so tekmo z Italijani (5:1) ter poželi simpatije občinstva. Član izbrane vrste je bil tudi odlični branilec Jože Kovač, ki danes uživa v ekskluzivni vlogi. Kot edini iz takratne olimpijske reprezentance bo letos tudi član slovenske izbrane vrste v Sočiju, in sicer kot vodja moštva. Čeprav je kar hitro minilo 30 let, spomin na sarajevske igre ni prav nič zbledel.
»Še najbolj se spomnim posebnega odnosa vseh Jugoslovanov, posebno Sarajevčanov, do iger. Sarajevo je bilo skozi zgodovino multikulturno mesto, odprtost domačinov je bilo čutiti na vsakem koraku. Tujci se kar niso mogli načuditi, ker so na vsa njihova povpraševanja odgovarjali z Nema problema (Ni problema). To je bil kar nekakšen slogan teh iger. In držalo je tudi to, da so resnično rešili vsako težavo. Sarajevčani so bili zelo ponosni na vse športnike, dajali so nam pozitivno energijo. Razpoloženje pa se je samo še stopnjevalo po Frankovi kolajni, ko je nastal tudi rek Volimo Jureka više od bureka (Raje imamo Jureta kot burek), in po naši zmagi proti Italijanom,« se spominja Kovač, ki pravi, da so v tekmi s Poljaki pregoreli v silni želji po zmagi, saj niso imeli izkušenj z igranjem v tujini. »Naš cilj je bil, da pošteno odigramo in se ne osramotimo. To nam je kar lepo uspelo.«
Hokejisti, ki jih je vodil selektor Štefan Seme, niso imeli priložnosti, da bi si na prizoriščih ogledali druge tekme, saj so bili osredotočeni na svoje obveznosti. S slovenskimi športniki in športnicami so se družili v olimpijski vasi. »V glavnem je vse lepo delovalo. Pred igrami so imeli nekaj težav z ledom za hitrostno drsanje. Pri tem jim je pomagal Nace Sekelj, oče Olimpijinega direktorja Matjaža, ki je bil strokovnjak za ledene ploskve. Spominjam se tudi tragičnega dogodka, ko sta se dva domača delavca spustila po bob stezi na časopisnem papirju, saj se nista zavedala, kako nevarno je to početje. Oba sta se smrtno ponesrečila.«
Tri desetletja pozneje bo Kovač olimpijske igre doživljal povsem drugače. Lani se je priključil Hokejski zvezi Slovenije kot vodja članske reprezentance. »Glede na to, kaj se mi dogaja v življenju, verjamem v usodo. Bil sem že vodja prve reprezentance v samostojni Sloveniji, a sem se zaradi dokaj kaotičnih razmer umaknil. Podobno je bilo tudi takrat, ko sem končal igralsko kariero. Ponovno vabilo sem prejel pred tremi leti, a sem bil preveč vpet v svoj posel, tako da sem odklonil. No, lani pa smo se le ujeli. Že takrat mi je generalni sekretar zveze Dejan Kontrec dejal, da zaradi premajhne kvote vodja reprezentance ne bo potoval na olimpijske igre. Pa se je spremenilo tudi to, tako da potujem v Soči. Očitno so mi te igre preprosto usojene,« razlaga Kovač, ki še redno obuje drsalke za rekreativni hokej na Jesenicah, Bledu in v Ljubljani. Seveda bo igral tudi na revijalni tekmi na Dnevu slovenskega hokeja 3. februarja v Hali Tivoli, ko se bodo sarajevski olimpijci pomerili z letošnjimi. Ob tem pa dosledno skrbi, da hokejisti na igrah ne bodo imeli nobenih težav. »Urejam vse v zvezi z akreditacijami, opremo, prevozi igralcev iz klubov, skratka skrbim za vso logistiko. V Sočiju mora vsak dan vse potekati brezhibno, od nastanitve do prevozov na treninge. Vso opremo dobimo neposredno od proizvajalca na prizorišče. Poskrbeti moram tudi za to, da prijavimo morebitno jemanje zdravil katerega od igralcev zaradi dopinške kontrole. Kakor opažam, je v primerjavi s preteklostjo vse to zdaj v zvezi vrhunsko organizirano. Igralci imajo praktično vse, kar potrebujejo,« nam je zatrdil 52-letni Ljubljančan, ki se sicer v zadnjem obdobju najbolj posveča teniški karieri hčerke Nike. In kaj lahko pričakujemo od risov v dvobojih z Rusi, Američani in Slovaki? »Mislim, da smo že dosegli fantastičen rezultat. Uvrstitev na olimpijski turnir pomeni 12. mesto na svetu. Pričakujem kakovosten nastop, kaj pa bo to prineslo, je malce odvisno tudi od sreče, če hočete tudi usode. Imamo strahotno težak začetek, saj bodo Rusi pod strašnim pritiskom in bodo šli na polno. Nihče od nas se ne obremenjuje z rezultatom. Če bo vsak igralec dal vse od sebe, bomo lahko zadovoljni. Verjamem v njih. To je le vrhunec njihovih karier, po drugi strani pa bodo tudi v izložbi, spremljali jih bodo namreč tudi predstavniki klubov iz lige KHL,« je prepričan Jože Kovač.
