»Nesposobnost je,
 da SZS ne zna prodati 
zlate Tine«

Združili smo preteklost in sedanjost. Primož Ulaga ne le da je kot orel kraljeval na skakalnicah in letalnicah, tudi po koncu kariere je kot funkcionar krojil športni vsakdan. A vse se nekje začne. »Smučarske skoke sem začel pozno, z desetimi leti. Stric me je vpisal v klub Ilirijo, začel sem v poletnih mesecih, družba je bila dobra, veliko smo se ukvarjali s športom. Na koncu to postane del tvojega življenja,« se spominja Ulaga. Primož je v svetovnem pokalu zbral devet zmag; zanimivo, tri v Planici, prav toliko v kanadskem Thunder Bayu. »Videti je res tako, da sta mi obe skakalnici ustrezali, pa tudi obdobje nastopov. Planica je bila pač marca, Kanada pa na začetku sezone. V Thunder Bayu sem bil za uvod vedno v formi. Seveda sem imel uspehe tudi čez vso zimo, zmagal sem tudi na novoletni turneji. Ni bilo tako, da so bile zmage le v nekem določenem obdobju in natančno tam. Povsod se je dalo. Za svoje uspehe pa sem moral trenirati najmanj toliko, kot vadijo zdaj, če ne še več,« opozori Primož Ulaga. A olimpijsko odličje je olimpijsko odličje. Primož, Matjaž Zupan, Matjaž Debelak in Miran Tepeš so si v Calgaryju leta 1988 ekipno posrebrili krila. »Skakalci do takrat niso imeli olimpijske medalje. Na splošno so bili zimski športi v sedemdesetih letih brez večjih uspehov. V osemdesetih pa se je to začelo premikati; tako z Bojanom Križajem, Juretom Frankom, Rokom Petrovičem, Matejo Svet, s skakalci. Ta leta so bila obdobje akcije Podarim dobim. To je bila zgodba, ki je smučarijo postavila na posebno mesto v slovenskem športu,« je staro obdobje romantično podoživel danes 52-letnik. »Vse se je zgodilo iz nič in vse ovire, doseganje nemogočega, so bile premagane. Dokazalo se je, da smo lahko v zimskih športih najboljši. To se je v devetdesetih letih nadaljevalo še do višjih ravni, pa vse do zdaj. Z uspehi in z akcijo Podarim dobim je smučarija postala tudi finančno boljša. V nekdanji Jugoslaviji je postala sinonim za Slovence, od takrat je upoštevana pri sponzorjih. Zaradi tistega obdobja, ki je smučanje postavilo za slovenski šport številka ena, se danes še vedno pridobiva najboljša sredstva. Ljudje, ki so zdaj na Smučarski zvezi Slovenije, pa menijo, da se je vse začelo z njimi. Kje pa.«

Prepotratni aparat

Kar zadeva SZS, ima Primož Ulaga svojo pomembno besedo. Nekdanji najprej nordijski direktor, pozneje predsednik zveze je vse spravil pod enotni imenovalec. »Čisto preprosto je. Ljudje, ki zdaj vodijo to zgodbo, ne izhajajo iz smučarije. Niso doživeli tega, o čemer sem govoril. Ne razumejo bistva smučarije in nimajo verodostojnosti, da bi lahko na trgu tudi pridobivali sredstva. Nimajo kaj za povedati, nimajo zgodbe. Čisto nekaj drugega je, če se bom sam pogovarjal s proizvajalcem opreme, ker sem to dal skozi,« pravi Primož. Zdajšnja garnitura SZS ima tudi argument, da mora zveza v sanacijo, ker so prejšnji vodilni možje preveč zapravljali. »To je reševanje lastne nesposobnosti, manipulacija. Če se želi imeti boljše delovne razmere, se tega s tekočimi sredstvi večinoma ne da narediti, zato je treba vzeti kredit. Da je nastala Pokljuka, se je bilo treba zadolžiti. A danes je takšna, kot je; ima center, svetovne pokale, zato tudi dobiva določena sredstva. Da je nastal kranjski skakalni center, je bilo treba vzeti kredit. Če tega ne narediš, ne moreš narediti koraka naprej. Da ima zveza zdaj prostore, kakršne ima... to je nepremičnina, denar ni bil vržen stran. Res pa je, da je alpsko smučanje znotraj SZS vedno imelo neki svoj status in je v obdobju med letoma 2000 in 2008 zapravilo mnogo preveč, a to je bila politika takratnega IO SZS. Tisti, ki so zdaj pri koritu, se lahko zahvalijo Tonetu Vogrincu in še nekaterim podobnim, ki so v osemdesetih letih postavili smučarijo na posebno mesto v slovenskem prostoru in jim tako dali podlago, da danes lahko na zvezi od tega živi petnajst ljudi. V osemdesetih in devetdesetih letih je za SZS delalo pet, šest oseb... Danes pa se preseravajo, saj ne vedo, koliko ljudi bi še zaposlili. Tako kot zdaj delajo, dejansko uničujejo zvezo, poraba je absolutno prevelika. Aparat je postal prepotraten. Smučarija, tista nazaj, je naredila toliko dobrega, da se zdaj ti ljudje lahko tako lepo imajo. Kakšna smučarija za deset milijonov evrov? V osemdesetih letih se je to začelo z milijonom, pozneje z dvema, z dobrim delom in pravim tržnim pristopom v devetdesetih je zveza prišla do res visokih proračunov. V devetdesetih letih je bila še v podrtiji v Parmovi ulici; spomnim se, da me je bilo pokrovitelje sram pripeljati v pisarno, ker so bili prostori res v slabem stanju.«

Sramujejo se Mazejeve

Da se bolje ne izkoristi uspehov Tine Maze in posredno alpskega smučanja, je vsekakor začudenja vredno, kot da bi se je sramovali. Še več, sponzorji kljub uspehom celo odhajajo! Primož Ulaga bi bil odločnejši tudi pri trženju. »Vsekakor je nesposobnost, da imaš Tino Maze, ki je v alpskem smučanju tako uspešna, in da ti ob dveh zlatih olimpijskih medaljah ne uspe prodati zgodbe. To je najmanj, kar lahko rečem. Dobro je vedeti, da so se naši športi od nekdaj tržili na enem ali dveh junakih. Na račun enega tržiš še druge reprezentance in zagovarjaš teorijo, da za eno generacijo lahko pride druga, bolj uspešna. In ko pogledamo nazaj, koliko mednarodno uspešnih slovenskih smučarjev in smučark je dalo obdobje zadnjih 30 let, to teorijo potrjuje. Res pa je, da je stroka v alpskem smučanju trenutno v veliki krizi, a da je možno zmagovati, ima stroka primer pri Tini, le povezati bi se morali... Zaradi Tine bi alpsko smučanje, če bi ga pravilno predstavili, moralo imeti večjo podporo. Če pa te blagovne znamke ne znaš prodati, potem...« meni Ulaga.

O svojem predsedniškem odstopu in (spornih) provizijah skakalcem je tudi podal svoje mnenje. »Odločitev je bila prehitra, a takrat me je res presenetilo, da so se nordijski športniki obrnili proti meni, češ da pričakujem provizije... In če niso zadovoljni, da se trudim za njih, grem pa lahko tudi stran. Nobenemu nisem ničesar vzel. Če bom sam za njih nekaj storil, pa tudi pričakujem, da me bodo primerno nagradili. A če se športniki začnejo pritoževati, da jih je nekdo izrabil... pa toliko sem jim pomagal. Ko sem 2002/03. prišel na položaj direktorja nordijcev, so bili skoki in teki čista revščina, starih obveznosti pa za 250.000. Moja zasluga je bila, da so kaj kmalu dobili veliko boljše razmere, trenerji večje proračune, tekmovalci premije, če sem le lahko, sem jim pomagal pridobivati tudi osebne sponzorje. Tega mi ni bilo treba početi, a dobrota je sirota,« je sklenil Primož Ulaga, zdaj direktor Ikarusa, d. o. o., družbe za oglaševanje. »Zgodila se je kriza, podjetja so začela pri tem zelo varčevati. Zdaj največ časa preživim na projektu organskega naravnega gnojila BioGuano. S partnerjem imamo podjetje, ki se ukvarja z uvozom in trženjem tega. Delamo, da se bo prijel v slovenskem prostoru. Ta projekt je izziv, naravo je treba rešiti, kemija jo je precej uničila, izsušila. To je zanimiva tržna niša, vsi, ki z nami sodelujejo, so zadovoljni in tudi rezultati so zelo dobri.«

Srebrni Calgary vreden zlata

Primož Ulaga ima devet zmag v svetovnem pokalu. V Planici je bil najboljši v sezoni 1982/83 ter dvakrat v 1987/88, v Thunder Bayu 1980/81 ter dvakrat v 1985/86, v Lake Placidu 1983/84, v sezoni 1986/87 pa je zmagal na novoletni turneji v Innsbrucku in v Saporu. Krona je seveda srebrno olimpijsko odličje v ekipni tekmi Calgaryja leta 1988, istega leta pa je na svetovnem prvenstvu v poletih v Oberstdorfu osvojil posamični naslov podprvaka.