Najprej išče kratico SLO

Medtem ko so slovenski smučarski tekači že pred časom končali sezono, je pred nekdanjo reprezentantko Barbaro Jezeršek, ki od konca lanskega leta tekmuje za Avstralijo, v soboto še zadnja preizkušnja serije Visma Ski Classics na Finskem. Minulo soboto se je na 50-kilometrski tekmi Reistadløpet na severu Norveške, ki jo je v svojo korist odločila poljska šampionka Justyna Kowalczyk, izkazala z zelo dobrim sedmim mestom. Z njim je 30-letna Kranjčanka potrdila dobro pripravljenost, s katero je pred poldrugim mesecem opozorila nase na nordijskem SP v Lahtiju, kjer je bila s 24. mestom v skiatlonu (2 x 7,5 km) celo najboljša Slovenka. No, od 7. oktobra lani je uradno Avstralka, na kar se še ni povsem navadila. »V rezultatih še vedno najprej iščem kratico SLO in potrebujem kar nekaj časa, predno ugotovim, da sem zdaj Avstralka,« je v smehu zaupala Jezerškova, ki je vodji naše ekipe v smučarskem teku Marku Gracerju spomladi 2014 namignila, da nima več prave motivacije oziroma želje po nadaljevanju športne poti pod slovensko zastavo.

»Po OI v Sočiju so se zgodile različne stvari, med drugim sem izgubila tudi službo na carini, zaradi česar sem se morala znajti po svoje. Med pripravami sem spoznala določene ljudi iz Avstralije, ki so me povabili, da bi prišla k njim delat kot učiteljica teka na smučeh. Ker je bilo takrat pri nas poletje, sem si rekla: 'Zakaj pa ne bi res poskusila?' Postopoma so me začeli Avstralci prepričevati, da bi tekmovala zanje, a sem imela sprva pomisleke. Šele ko sem pridobila delovni vizum, se je v meni spet prebudila želja po tekmah, ki je postajala iz meseca v mesec večja. Konec leta 2015 sem navezala stik z Lukašem Bauerjem, direktorjem ekipe Pioneer Investments, in se z njim dogovorila za nastope na maratonskih preizkušnjah v seriji Visma Ski Classics,« se je razgovorila Gorenjka. Ker je morala zaradi tekem začeti spet resno vaditi, se je povezala s trenerjem Alešem Grosom, ki je nad njo bedel, ko je bila še mladinka.

Zatem so se ji začela vrata odpirati sama od sebe. »Ko sem zbrala vse potrebne papirje, sem 7. oktobra lani dobila avstralsko državljanstvo, dober mesec pozneje so mi pristojni pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) prižgali zeleno luč za nastope pod zastavo nove države, februarja letos sem tekmovala na nordijskem SP v Lahtiju, prihodnje leto bom tekla na OI v Pjongčangu...« je naštela prelomnice, na katere še pred nekaj leti niti pomislila ne bi. Vesela je, da se je odvilo, kot se je; dobila je nov zagon, kar se kaže tudi v rezultatih.

»V Lahtiju sem februarja tekla podobno hitro kot leta 2011 na svetovnem prvenstvu v Oslu, kar pomeni, da ohranjam določeno raven. Zaradi tega verjamem, da bom prihodnje leto še boljša. Tudi zato, ker lahko vadim in tekmujem bolj sproščeno – brez kakršnih koli pritiskov,« je razkrila in pripomnila, da je zdaj sama svoj gospodar. Včasih ji je sicer malo težko, ker v glavnem vadi sama. Večina reprezentančnih kolegic prihaja namreč iz Melbourna, medtem ko Barbara s svojo prijateljico živi v Warriewoodu pri Sydneyju. »Treniram v nacionalnem parku, v katerem imam na voljo 24 kilometrov dolg krog za rolkanje. Za kolesarjenje pa je na cestah preveč nevarno, ker so Avstralci za volanom pravi norci,« je pojasnila Jezerškova. Med avstralsko zimo (od junija do avgusta) bo spet delila inštrukcije v smučarskem teku, vzela pa si bo čas tudi za svoj trening, saj bi se rada čim bolje pripravila za Pjongčang, kjer bo poskušala popraviti svoj najboljši dosežek z OI – 17. mesto iz Vancouvra 2010. Potihem pa meri tudi na najboljšo olimpijsko uvrstitev v družini, ki si jo lasti brat Andrej, dvanajsti in trinajsti med nordijskimi kombinatorci v Salt Lake Cityju 2002.