Mirnčani upajo na kolajno in dres

Mirna na Dolenjskem šteje 1374 prebivalcev, kraj pa je bil prvič omenjen davnega leta 1216. Njegovo ime pove veliko – mir na vsakem koraku. Le na ozkem, a lično obnovljenem mostu včasih nastane gneča. Obvoznice na Mirni še ni. Pri mostu je Forca, bar, kjer se zbirajo mladi in ljubitelji športa. Rok Hrenk je lastnik lokala v stavbi, ki je bila včasih v lasti znane družine Marin. »To je naš olimpijski kotiček,« pokaže tja, kjer je v kmečkih hišah po navadi kot Boga z razpelom s Kristusom, tu pa so smučarski dresi. Izpostavljen je tisti od Damjana Vtiča, prvega Dolenjca, ki se je udeležil zimskih olimpijskih iger.

Športno oko lahko opazi tudi dres Maje Vtič, sveže olimpijke, izjemne skakalke, domačinke. »Ponosni smo nanjo,« pove Rok, ki mu smučanje ni tuje. Njegovo dekle je Vanja Brodnik, alpska smučarka, ki je po hudem padcu predčasno končala sezono. Hrenk upa, da se bo Maja dobro odrezala na olimpijadi, tudi v lokalu Forca bodo navijali zanjo. »Upam, da nam bo odstopila svoj dres, da ga obesimo. Njen brat Damjan nam ga je podaril, ko je bil leta 2006 v Torinu,« pokaže na smučarski kotek.

Potem se javi Majin brat Damjan in odhitimo v Zabrdje, kjer se je dolenjska smučarska pravljica začela. »Dolgo je že tega, prvič sem skočil leta 1994,« se spominja prvih smučarskih korakov. Od skakalnice je ostalo bolj malo, plastiko so pospravili, Damjan se posveča družini in službi, dela v prevzgojnem domu na Dobu. »Maji želim, da doseže svoje cilje in uresniči ambicije. Tudi kakšen nasvet ji dam, da bo še boljša,« poudari.

Dajte ji opremo!

Maja, bodoča učiteljica razrednega pouka, jutri praznuje 26. rojstni dan, je izkušena tekmovalka, skače že 15 let: »Pozno sem začela. Videla sem brata, pa so mi dali opremo, češ, poskusi.« Danes je prvo ime naše reprezentance in glavni adut za kolajno. »S tem se ne obremenjujem, pritiska ne čutim, želim pa, da tako formo odnesem v Soči,« umirjeno pravi Dolenjka, ki je leta 2007 osvojila bronasto kolajno na svetovnem mladinskem prvenstvu, na debiju v svetovnem pokalu 3. decembra 2011 v Lillehammerju pa je bila 42.

Vmes je prestala tudi operaciji kolena

Njen prvi trener je bil Robert Bregar, danes pa nad njo bdi Damjan Šemrl. V Sočiju je nastopila že predlani (decembra 2012 je bila 19. in 22.) in upa, da so uredili vse, kajti tedaj prizorišče še zdaleč ni bilo videti kot športni center. »Bilo je kot na gradbišču, niti ogreti se ni dalo nikjer. Res me zanima, kako so to uredili.«

S skakalnico se ne obremenjuje. »Če ti gre, ni pomembno, kje skačeš. Letos sem zelo konstantna, tudi s slabim skokom držim korak s konkurenco. Očitno se je vse sestavilo in je zdaj tako, kot mora biti,« pove skakalka, ki je bila 14-krat med desetimi najboljšimi na tekmi svetovnega pokala. Stopničk še nima, v tej sezoni je nanizala tri peta mesta, dve šesti ter deveto. Še bolje je bilo v celinskem pokalu, kjer je bila dvanajstkrat na stopničkah, od tega trikrat na najvišji (Zakopane, Vancouver, Breitenberg).

Na Majo sta ponosna tudi oče Milan in mati Marjeta, ki je ni strah ali pa to dobro skriva. »Veste, po mojem so tako ali tako mislili, da se iz tega ne bo nič razvilo, ko sem začela. Potem pa je šlo korak za korakom. Z veseljem pa sta me tudi vozila na vse treninge, kamor je bilo treba,« je hvaležna Maja.