LJUBLJANA – Vročinski val, ki je zajel srednjo Evropo, ne prizanaša niti najboljšim slovenskim smučarskim skakalcem, ki so na pripravah v Predazzu. Po vsakem treningu so namreč njihovi kombinezoni, poddresi, nogavice in rokavice popolnoma premočeni od znoja. V tem italijanskem zimskošportnem središču se poti tudi Jurij Tepeš, ki je podprl odločitev strokovnega vodstva o zmanjšanju reprezentance A. »Zdaj ima vsak posameznik večjo pozornost trenerjev. Zame je to super, verjamem, da bo – vsaj za tiste, ki smo ostali v udarni ekipi – veliko bolje, kot je bilo prej, za preostale pa bo verjetno malo slabše,« je razmišljal 28-letni Stanežičan.
Kondicijske priprave, ki so jih oddelali prejšnji mesec, so bile precej naporne. »Uvodni treningi po vrnitvi z dopustov so, jasno, najtežji. Ko začnemo skakati, trenerji postopoma zmanjšujejo njihovo intenzivnost. Telo je pač treba ustrezno pripraviti za skoke,« je pojasnil in pristavil, da v pripravljalnem obdobju preizkuša različne smuči, poleg znamke Sport 2000 tudi Fischerjeve in Slatnarjeve. Želi se pač prepričati, da bo v olimpijsko sezono skočil z najboljšimi. »Bomo videli, kako se bom dogovoril z opremljevalci. Ker pa s smučmi nikdar nisem imel posebnih težav, se z njimi niti ne obremenjujem prav zelo,« je zaupal. O čevljih je sklenil, da bo poleti uhodil dva para. »Da bom imel pozimi – če se mi bo zgodilo kaj podobnega, kot se mi je, denimo, februarja v Oberstdorfu, kjer mi je en po padcu razpadel – na voljo drugega. Vsako leto se naučim kaj novega. Ko že misliš, da veš vse, na lastni koži hitro občutiš, da si se nekje zmotil,« je povedal o izkušnjah in pozdravil prihod francoskega strokovnjaka za tekmovalne drese Freda Zoza, ki bo slovenski vrsti pomagal pri aerodinamiki. »Menim, da imamo na tem področju še veliko prostora za napredek. V večjih reprezentancah so imeli pogosto s seboj nekoga, ki je bil odgovoren za kombinezone; ves čas je hodil naokrog s fotoaparatom, delal na njih in jih stalno izboljševal. Mi ga nismo imeli, verjetno smo pri tem malo zaspali,« je član SD Dolomiti poudaril, da je treba vedno stremeti k boljšemu in slediti smernicam.
Kljub napornim treningom poskuša tudi uživati. Nobena skrivnost ni, da so njegova strast hitri avtomobili, s katerimi si rad da duška na dirkališču. Konec aprila se je tako že četrtič ali petič odpeljal na znameniti Nürburgring. »Ker sem v vseh teh letih že spoznal progo, se lahko na njej malo sprostim. Manjša težava je bila v tem, da sem novi avtomobil ford focus RS dobil manj kot teden pred odhodom v Nemčijo, tako da z njim nisem imel veliko izkušenj. A je bila zaskrbljenost odveč; iz prejšnjih let, ko sem imel renault megana RS in seat leon cupro, sem bil vajen bolj živčne vožnje, s fordom, ki ima štirikolesni pogon, pa je to nekaj povsem drugega in sem res užival. Veliko bolj je vodljiv, še posebno pa sem bil presenečen, kako je bil miren na mokri stezi,« je primerjal avtomobile. Ob tem je opozoril, da je treba biti na Nürburgringu sila pozoren. »To ni (več) dirkali- šče v pravem pomenu besede, temveč cesta brez omejitev. Na njej plačaš za vsak krog posebej kakor cestnino (od 25 do 30 evrov) in se voziš, kolikor ti pač glava da oziroma do tokrat, ko začne boleti,« je pripomnil v smehu. Fantje so mu tudi pokazali, kje je leta 1976 med dirko formule 1 na Nürburgringu trčil in v ferrariju (za)gorel Niki Lauda. »A se tam nisem ustavljal. O takšni nesreči, ki sem si jo večkrat ogledal na spletu, takrat ne razmišljaš, poskrbiš le, da si čim hitreje mimo,« je omenil izvrstni letalec na smučeh, ki ni podrl svojega lanskega hitrostnega rekorda, ko je s seatom, ki je bil bolj navit, na avtocesti drvel s kar 310 km/h. Tokrat je števec največ pokazal 250 km/h, torej blizu končni hitrosti, čeprav glavna ravnina ni bila odprta. »A dirkalnika z manj kot tisoč konjskimi mo- čmi tudi nima smisla gnati po ravnini, takšen avtomobil je za zavoje,« je še sklenil Tepeš.
