Ko smo se namenili poiskati nekdanjega asa Olimpije Marjana Gorenca, smo najprej spoznali, da se je nekoliko odmaknil od hokejskega vrveža, na tekmah v Tivoliju ga ni videti. »Življenje te včasih pripelje na nenavadne poti. Če bi mi kdo pred dvema letoma povedal, da se bom ukvarjal s tem poslom kot zdaj, bi dejal, da je to nemogoče. Toda treba je preživeti, se prilagoditi, takšni so pač časi. Ukvarjam se z upravljanjem nepremičnin na ljubljanskem stanovanjskem podjetju. Gre za psihično kar obremenjujoče delo, ob tem pa mi tudi zmanjkuje časa, da bi se lahko udejstvoval še v hokeju ali da bi ga še bolj pozorno spremljal. Toda tudi iz tega lahko potegneš kakšne dobre stvari,« je začel zimski klepet ob čaju.
Iz dresa in z drsalk je na prelomu tisočletja pri Olimpiji takoj vskočil v trenersko vlogo. Dve sezoni je bil na čelu članske ekipe, potem je štiri leta vodil hokejiste Slavije, sledilo je še delo z mladimi, potem pa se je njegova trenerska kariera končala. »Posebne možnosti za dobro zaposlitev v hokeju ni bilo, po drugi strani pa sem se enoličnega okolja tudi nekoliko zasitil. Začel sem se ukvarjati z drugimi stvarmi in potem me je potegnilo v druge vode. Toda trenerstvo ostaja moja želja, to delo mi je všeč, pomeni mi izziv. Vemo pa, da so razmere za delo v športu, ne samo v hokeju, težke, v Sloveniji pa tudi ni veliko manevrskega prostora, da bi lahko izbiral, kje bi delal. Časi so takšni, da se mora trener ukvarjati še s kopico drugih stvari, ne le treniranjem moštva. Nikakor pa nisem naredil križa čez hokej, spremljam, kaj se dogaja, sledim smernicam, spreminjanju pravil, tekme spremljam v glavnem po televiziji.«
Preveč
nekakovostnih tujcev
Kako torej gleda na svoje zmaje, ki so v velikih denarnih težavah? »Glede na gmotni položaj in pričakovanja pred sezono menim, da so se fantje še dobro držali v rednem delu sezone v ligi EBEL. Upam le, da bodo mladi igralci, ki so se v tej sezoni začeli uveljavljati v dresu Olimpije, ostali v klubu in razvoj še nadgradili v prihodnji sezoni ali sezonah. Ponavljajo se namreč iste zgodbe: vsako leto novi igralci, nova ekipa, saj tisti domači igralci, ki se izkažejo, hitro odidejo na tuje. Tako se vse vrti v začaranem krogu, vsako leto ostajajo iste težave.«
Kje tiči razlog za to? »Začelo se je že v obdobju, ko sem še sam igral. Začelo se je množično angažiranje tujcev, mnogi so bili dvomljive kakovosti, res pa je tudi, da je bilo nekaj odličnih igralcev. Takrat so se domači fantje znašli na stranskem tiru, čeprav so bili za klub cenejši, do njega precej bolj lojalni, povezani z okoljem, navijači, seznanjeni s športno kulturo. Tujci pač pridejo po zaslužek in odidejo. Takšna politika je po moje zgrešena. Že takrat bi morali več staviti na domače igralce, jih z realnimi pogodbami vezati na daljši rok, ne pa da se obljubljajo nerealne vsote, potem pa je po treh mesecih že slaba volja zaradi neizplačil. Seveda se mladi, s katerimi je treba veliko delati, niso videli v takšni zgodbi. Eni so poskusili na tujem, drugi so pristali v rekreativni nočni ligi. Tam je kar več takšnih, ki bi še lahko aktivno igrali na poklicni ravni, če bi bile razmere normalne.«
Iz mladinske vrste na OI
V časih, ko tujci še niso tako krojili podobe slovenskih hokejskih moštev, se je Marjan Gorenc v sezoni 1983/84 prebil v člansko zasedbo zeleno-belih. »Ko sem se prebijal v člansko moštvo Olimpije, je bilo drugače. Ni bilo tujcev, takrat se je menjala generacija, iz mladinske vrste smo prišli trije. Veliko smo igrali. Bilo nam je lažje kot zdajšnjim generacijam. Sta pa bili takrat na nižji ravni stroka in organizacija kluba, ampak to je bilo normalno glede na razmere v državi. Je pa bila okrog hokeja velika publiciteta, vse tekme med Olimpijo in Jesenicami so bile razprodane. Če smo slučajno izgubili z Jeseničani dve tekmi zapored, je že bila panika. Po olimpijskih igrah v Sarajevu se je hokej uveljavil tudi v Beogradu in Zagrebu, tako da je postal bolj jugoslovanski. Trg se je razširil, bilo je več pretoka, vse to je dalo igri dodaten čar.«
Še ne dvajsetletni mladenič je dobil prostor v jugoslovanski reprezentanci na olimpijskih igrah v Sarajevu 1984. »V osemdesetih letih je bil hokej precej zaprt sistem po državah. Rusi so igrali po svoje, Američani po svoje, Švedi spet drugače. Pretoka idej in znanja, kar je danes povsem običajno, ni bilo. Na olimpijskih igrah v Sarajevu pa je bilo to vse na enem kraju. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin odprtje iger, ker sem v živo videl vrsto športnikov, ki jih sicer ne bi nikoli. Glede na svojo mladost, nisem še dopolnil 20 let, v bistvu sploh nisem dojel, kaj pomeni sodelovanje na OI, za kakšno razsežnost gre. Hokejisti smo imeli svoj režim, živeli smo na relaciji dvorana–hotel, česa drugega pa niti nismo doživeli. Seveda sem užival, ko sem gledal rusko reprezentanco. To je bila najboljša ekipa na svetu. Če se lahko pošalim; morali so se kar potruditi, da niso igrali v svoji najboljši izvedbi.«
Lojalen
zeleno-belim
Spoznal je novo razsežnost hokeja, a je pozneje nikoli ni dodatno nadgradil z morebitno zamenjavo okolja. »Po olimpijskih igrah sem odšel na služenje vojaškega roka v Sarajevo. Priznam, da mi balkanski slog življenja in dela ne ustreza. Pa ne zato, ker bi menil, da smo Slovenci nekaj več. Gre za to, da imam rad red in dobro organizacijo, tam pa se prepogosto vse počne malo po domače. Po služenju vojaškega roka sem sicer imel ponudbo Crvene zvezde, a sem se odločil, da bom ostal v Ljubljani, kjer sem imel tudi najboljše razmere za igralski razvoj. Ko pogledam nazaj, ugotavljam, da bi bilo dobro zamenjati klub. Z menjavo okolja si še dodatno motiviran, pridobiš tudi nove izkušnje. Pozneje z osamosvojitvijo Slovenije je spet bila priložnost za menjavo, a so bile v veljavi nekakšne odškodnine. Ko samo pomislim, kaj vse se je dogajalo okrog tega. Mikalo me je, da bi šel drugam, a sem ostal.«
Nov izziv v karieri je bilo igranje za novo slovensko reprezentanco. »Na začetku samostojne Slovenije smo se v reprezentanci srečevali z istimi problemi kot prej v Jugoslaviji. Raven organiziranosti je bila skromna, ob tem pa se je bilo zelo zahtevno prebijati iz skupine C, kjer smo pristali po razpadu Jugoslavije. Takrat je v vzhodni Evropi nastala vrsta kakovostnih reprezentanc, med njimi je bila tudi Slovaška, vse pa so začele v skupini C. Tudi vse druge, ki so izhajale iz ruske hokejske šole, so bile na zelo visoki ravni. Z leti pa je slovenska vrsta zelo napredovala, tako danes doživljamo pravo hokejsko pravljico. Upam, da bo trajalo čim dlje. Uživam, ko vidim fante igrati v močnih ligah. Neverjetno je, kako dobro reprezentanco imamo ob tako skromni bazi igralcev, klubov, lednih ploskev. To je pravzaprav že znanstvena fantastika. Ne vem, kaj je vzrok za to, očitno smo narod s hokejskimi geni, ki se izrazijo kljub skromnemu številu igralcev.«
Risi so v zadnjem obdobju eni glavnih športnih junakov v deželi na sončni strani Alp. Po senzacionalnem 7. mestu na lanskih olimpijskih igrah se bodo letos maja spet borili za obstanek v elitnem razredu. »Reprezentanti so že dokazali, česa so sposobni. Tudi o nastopu na letošnjem svetovnem prvenstvu ni treba posebno filozofirati. Vsako tekmo naj igrajo na polno, na koncu pa se bo videl izkupiček. O rutinirani ohranitvi članstva v elitnem razredu ne moremo govoriti, saj je konkurenca res ostra. Moramo pa tudi upoštevati, da je za našo reprezentanco velik minus že poškodba enega od ključnih igralcev. Izbor je ozek, tako da je res pomembno, da so vsi zdravi in nared. Vidi se, da uživajo v igri, da naredijo miselni preskok, ko so skupaj. Tako je bilo na olimpijskih igrah, upam, da bo letošnje SP za njih tudi takšen izziv,« pričakuje 50-letni Marjan Gorenc, ki je nosil dres Slovenije na petih svetovnih prvenstvih v skupinah C in B, že prej pa je igral na dveh šampionatih v jugoslovanski vrsti. A se ne prepušča spominom; prav rad bi videl, da bi pri Olimpiji bolje poskrbeli za ohranjanje stikov z nekdanjimi igralci, da bi tako postali bolj povezani. »Saj ni nujno, da imamo funkcije v klubih, lahko pa s svojimi izkušnjami, znanjem in poznanstvi na različnih področjih pripomoremo k boljšemu življenju kluba.«
Trenerski izziv
»V trenerstvu mi velik izziv pomenita psihološki in taktični del vodenja moštva. To je zelo naporno in stresno, sploh če si stvari ženeš k srcu. Zato so starejši trenerji v prednosti, saj so zaradi izkušenj že vajeni različnih okoliščin in dogodkov. Ob tem me privlači še, da poskušaš najti svojo pot pri vodenju moštva. Zanimivo je preizkušati novosti tako pri vadbi kot pri določenih igralnih akcijah na tekmah.« Če smo slučajno izgubili z Jeseničani dve tekmi zapored, je že bila panika. Z angažiranjem tujih igralcev dvomljive kakovosti so se na stranskem tiru znašli domači fantje, ki so bili cenejši, lojalnejši, a se z njimi ni delalo.
