Kako slovenskega smučarja spraviti iz druge v prvo ligo?

SCHLADMING – Bronasta kolajna Borisa Strela s svetovnega prvenstva v Schladmingu je včeraj slavila 31. rojstni, 7. februarja ta jubilej čaka srebro Bojana Križaja, slovenski ljubitelji smučanja pa upajo, da se tudi letošnja odprava iz tega avstrijskega središča vrne z žlahtno kovino. Vse oči so uprte v Tino Maze, ki ima v nogah dinamita tudi za pet medalj. Kljub trem desetletjem in nekaj čez tedanji akterji še dobro pomnijo dogajanje okoli lova na pionirsko kolajno. Tone Vogrinec je bil šef reprezentance, direktor in vodja. »Medaljo smo takrat pričakovali od Bojana Križaja, ki je imel to smolo, da je smučal v času Ingemarja Stennmarka. Boris Strel je bil dober, ni pa imel kontinuitete,« začne Tona obujanje spominov. »Tja sem šel precej odločno in z dobrimi občutki. Sezona je bila dobra, slavil sem v Cortini,« Strel po svoje razkrije bojne plane, ki jih je skoval, preden se je s sotrpini vkrcal v kombi.

Slovenija, ne Jugoslavija

Prvi tek veleslaloma je bil za Borisa porazen, 7. mesto s startno številko 1 pa precej manj, kot je pričakoval. V drugo je pokazal zobe in se z najboljšim časom drugega teka zavihtel na 3. mesto, ob medaljo pa za sedem stotink sekunde spravil Švicarja Joela Gaspoza. »Vesel sem bil kot radio – skočil sem prek ograje, še zdaj mi ni jasno, od kod sem vzel to energijo, ograja je bila zelo visoka. Veselje je kratko trajalo, saj so me varnostniki hitro nagnali ven,« nadaljuje Vogrinec, ki pa prizna, da je bil kljub temu po koncu veleslaloma v slovenskem tabor malce čuden občutek, namreč kaj bo z Bojanom (ostal je brez medalje), saj je Boris pobral vso smetano. Na srečo je Križaj prišel na svoj račun v slalomu s srebrom.

Vogrinec se spomni, da je bil Strel pravi posebnež in revolucionar. »Prvi se je zavojev loteval direktno in neposredno od vrat do vrat, pri njem ni bilo okroglih zavojev.« Strel tega ne obeša na veliki zvon, priznava pa, da se je veleslaloma lotil precej matematično oziroma pragmatično. »Precej preprosto in po domače povedano – razdalja od starta do cilja je najkrajša naravnost. Moj cilj je bil, da se kar najbolj približam tej idealni liniji.« Vogrinec se ob tem spominja, da so smučarski uspehi že takrat kovali slovenski nacionalni ponos, kaplja čez rob pa je bila zopet Avstrija – svetovno prvenstvo leta 1991 v Saalbachu. »Reprezentanca Jugoslavije je imela kot prva napis na dresu Slovenija. Cel halo je bil v domovini, pa sem se moral izgovarjati, češ Avstrijci imajo tudi napisano Tirol, ime ene od zveznih dežel, zakaj potem ne bi imela tudi jugoslovanska reprezentanca napisa ene od republik?«

Kje je Hirscher, kje Skube

Nad današnjimi razmerami v slovenskem smučanju sta zaskrbljena, kritična, a sila realna: »Ni tako črno – poglejmo v evropski pokal, ki je sicer druga liga, a tu smo konkurenčni. Ilka Štuhec je že zmagala,« pove Vogrinec, ki ga bolj skrbi, da ni urejenega zanesljivega prehoda iz te druge v prvo ligo. Vogrinec opozarja, da se slovenski talenti ne prebijejo v svetovno elito tudi zato, ker nimajo prave konkurence. »Matic Skube je bil leta 2007 svetovni mladinski prvak v slalomu, Marcel Hirscher je bil drugi. Kje pa sta danes? Skube se je izgubil, Avstrijec pa je prvo ime svetovnega pokala. Pa veste, zakaj? Ker se je moral Marcel boriti z 20 ali 30 takimi, kot je on, Skubetu pa je bilo vse dano in odprto,« okrca slovenski smučarski sistem.

»Za preskok v prvo ligo pa se potrebuje več denarja in boljše razmere,« nekdanji prvi mož slovenske smučarije omeni nov problem in opozori, da starši financirajo smučanje lastnih otrok do 18. leta, potem pa preprosto ne gre več. Še neumnejše se mu zdi, da bi 22 ali 23 let stari smučarji iz lastnega žepa plačevali 5000 evrov, da bi lahko sploh trenirali z reprezentanco. »Če bi to predlagal staršem, bi ga ti povprašali po zdravju.« Strel, danes priznani serviser smučarske opreme, meni, da nismo velesila: »Ves čas ne moremo proizvajati šampionov. Sicer pa tudi naši mladi opozarjajo nase, Ilka Štuhec je že taka.« Vogrinec dodaja: »Treba se je zavedati, da je stanje težko, baza majhna, smučarski šport pa drag. Priznajmo si, v smučarskih tekih in alpskem smučanju zaostajamo za svetovnim vrhom. Če ga želiš ujeti, moraš delati več in bolje. Mi zaradi objektivnih okoliščin delamo manj in slabše, razlika se le veča.«

Massi ni čarovnik

Tina Maze je dokazala, da lahko tudi Slovenija da šampionko svetovnega formata. Tega ji Strel in Vogrinec ne oporekata. »Andrea Massi ni čarovnik niti ni smučarski trener, ima pa veliko znanja za fizično pripravo. Prišel je iz atletskih vrst, a to, kar je naredil iz Tine, je izjemno,« Vogrinec priznava kakovost Tininemu taboru, v isti sapi pa doda, da se je prav ta Tina kalila v selekcijah pod okriljem Smučarske zveze Slovenije: »Samostojne ekipe niso formule za uspeh! Kar spomnimo se, Tina je 15 let delala in se kalila skozi selekcije SZS, individualna ekipa pa ji je dala tisto smetano na torto. Vse skupaj pa niti ni poceni.« 
Kaj bo, ko ne bo več Tine, je nehvaležno napovedovati. »Težko bomo ponovili zlata leta. Morda pa vendarle kdo izstopi in opozori nase. Bojim se, da pridejo časi, ko bomo morali biti srečni tudi s prebojem v prvo petnajsterico,« sklene Vogrinec, Strel še enkrat opozori na zmernost in potrpežljivost, na tem prvenstvu pa pričakuje konkreten rezultat tudi od Mitje Valenčiča, ki mu smučka na zadnjih tekmah ni stekla. Oba, Boris in Tone, bosta te dni v Schladmingu, kjer se je vse skupaj začelo. Pred 31 leti.