SOČI – Smučarska sezona gre počasi, a zanesljivo h koncu, smučarke prostega sloga Saše Farič pa to ne moti. Zaveda se, da ji bo vsak premagan meter na snegu še kako prav prišel. Upa tudi, da je s poškodbami za lep čas opravila, jutri, v četrtek, pa se odpravlja v Soči na tekmo svetovnega pokala. V zadnjih letih si je Saša zavoljo poškodb nabrala debelo kožo, v njenem zdravniškem kartonu pa si sledijo izpah kolka, natrgane kolenske vezi, kronične težave s hrbtom, izpah rame ter zlom ključnice. Zato jo je zadnji rezultat po več kot letu dni prisilnega počitka še toliko bolj razveselil.
Trikratni zlom
Na svoji prvi tekmi svetovnega pokala v krosu po enoletnem premoru je v nemškem Grasgehrenu zasedla 10. mesto. Tega ni pričakovala po poškodbi roke, ki jo je staknila januarja lani v francoskem Alpe d’Huez. »Ni bil navaden zlom, ampak trikraten, za vse je bil kriv zadnji skok na francoski progi, ko sem izgubila ravnotežje,« pojasni Saša, ki se spomni trenutka, ko ji je roka dejansko visela z ramena. Za nameček si je uničila še živec. »Spomnim se, da sem hotela na noge, pa ni šlo. Na roko se nisem mogla opreti.« Niso bili redki, ki so menili, da je Radomeljčanka svoje odsmučala, o tem pa Saša ni hotela niti slišati. A jasno ji je bilo, da jo čaka mukotrpna rehabilitacija po operaciji v Franciji. »Dobro so naredili, hvaležna sem jim.« Ko je začutila mravljince v roki, je jokala od sreče. To je bil znak, da tudi živec prihaja k sebi, povrhu je postalo zapestje gibljivo, nad vsem pa je bdel fizioterapevt Alen Lilić. Po prvem miganju se je lotila še borilnih veščin v klubu Jin Jang, vse pa z željo, da usposobi roko. Na sneg se je vrnila prav v Franciji, na isti progi, kjer se je nazadnje ponesrečila. Formo je lovila s pomočjo svojega matičnega kluba Novinar, pri dvigu forme pa sta ji pomagala še Primož Vrhovnik in Aljoša Planteu. Nekaj strahu pa je še ostalo: »Težava ni v smučanju ali tehniki, tu sem med najboljšimi na svetu. Imam malce preveč spoštovanja do skokov.«
V Rusijo
Jutri bodoča diplomantka Gea Collegea odpotuje v Rusijo, kjer jo čaka preizkušnja na olimpijski progi (na igrah leta 2010 je bila 14.), z uvrstitvijo in igrami prihodnje leto pa si ne beli glave. »Tu sem, da tekmujem in se dobro odrežem,« pravi in hitro doda, da se veseli še letošnjega svetovnega prvenstva. »Z eno tekmo lahko rešim sezono,« se kljub težavam ne odreka vrhunskemu rezultatu. Še lažje bi ji bilo, če bi bilo malce več razumevanja za njen šport. S financami je križ, Saša pa lov za evri prepušča kar očetu, ki ima več potrpljenja. Smučarska zveza gleda na vsak evro, Faričeva, v svetovnem pokalu ima dve zmagi, v skupnem seštevku pa je bila leta 2008 druga, pa mora financirati trenerja, serviserja in preostale stroške treninga, ki niso majhni.
Saša zdrava, Filip poškodovan
»Spomnim se, ko je začenjal. Najprej ni imel rezultatov, potem pa se mu je odprlo. Mi je kar žal, da sem bila tako poškodovana, saj sva bila precej malo časa skupaj na tekmah,« Saša Farič pravi o svojem kolegu Filipu Flisarju, ki prav zdaj zdravi poškodbo vratnih vretenc.
