Njen avtomobil je bil že parkiran na prostoru ob župnijski cerkvi sv. Rešnjega telesa in krvi v Podutiku. Svetlozeleno-beli seat leon jo je namreč čakal, da pride s proslavitve zmage na uvodni tekmi svetovnega pokala v Lillehammerju. Skakalka Špela Rogelj je Sloveniji priskakala ženski prvenec v svetovnem pokalu; zanj je v prostorih Smučarske zveze Slovenije prejela zeleno torto s sladkim vrhnjim rumenim napisom Čestitamo Špela in logotipom Sberbanke, čakalo jo je peneče vino valvasor, Peter Prevc pa ji je v čestitko poslal šampanjec znamke Hubert.
»Nisem mogla verjeti, da pred mojim imenom in priimkom stoji številka ena. Glavnega trenerja Staneta Baloha sem ubogala pri nasvetu, naj me ne bo strah skočiti daleč, pomočnika Primoža Peterko pa v tem, da naj doskočim v telemark,« je dvajsetletnica iz kraja Jezero pri Ljubljani opisala norveško zmagovito sago. »Po navadi se vedno zgodi, da hočem preveč. Skačem s silo in ti skoki ne prinesejo visokih uvrstitev. Predvsem je pomembno, da sem tokrat na tekmovanju skakala sproščeno in pokazala raven s treningov,« je nadaljevala Špela, katere klubski trener v Iliriji je sloviti Čeh Jaroslav Sakala. Rogljeva sicer dela v očetovem podjetju z avtostoritvami, na vesti ima pisarniška opravila. »Fantje pravijo, da hitro vozim,« je izdala.
»Oče je že skakal, leto ali dve sem ga prepričevala, naj naju z bratom Maticem pelje na skoke. Rekel je namreč, da dekleta ne bodo nikoli skakala. A nikoli ne reci nikoli. Nato me je iz Jezera vsak dan vozil na treninge v Mostec. Začela pa sem z devetimi leti. Mama me je sicer vpisala na plesne tečaje, a oče me je zbadal, da to ne bo šlo. Potem sem se odločala, ali bi šla v atletiko. Dilema je bila, a sem izbrala skoke. V klubu Ilirija sem bila prvo dekle, fantje so me zaradi tega zelo čudno gledali. Eden je celo rekel: Kaj bo ta punca tukaj skakala? Ko sem ga preskočila, pa je bil mesec dni tiho. Punce smo do petnajstega leta bolj razvite in fantom lažje konkuriramo, potem pa se naredijo razlike. S fanti sem takrat skakala tudi na ekipnih tekmah,« je svetlolaska iz rokava stresala zanimivo pripoved o začetkih. Njen vzornik je Švicar Simon Ammann. »Fasciniral me je s štirimi zlatimi olimpijskimi medaljami. To ni kar tako, greš skočit in dobiš kolajno. Vedno pa se tudi pobere; tudi če izpade v kvalifikacijah, se vrne.« O novem reprezentančnem trenerju Stanetu Balohu pa je bilo razumljivo slišati pohvale. »Prinesel je veliko sproščenosti, pozitivne energije. Tudi če skačemo slabo, najde svetle točke za naprej,« je sklenila prva slovenska zmagovalka skakalne tekme za svetovni pokal.
Glavni trener Baloh je pred odhodom na Norveško za krst v svetovnem pokalu od varovank dobil jakno z napisom rookie (novinec) in svetlolaso lasuljo. »Da bi se počutil kot dekleta,« pravi. Z njo pa je tudi doživel in proslavil uspeh v Lillehammerju. »V kvalifikacijah sem imel razpuščene lase, in ker jih nisem navajen, sem dekleta prosil, da mi naredijo drugo pričesko. Zvečer so mi prinesle lasuljo s kitkami; rekel sem, če smo že na Norveškem, je treba imeti tukajšnjo pričesko,« je Stane Baloh pojasnil enega od sproščujočih dejavnikov v ekipi, ki so pripomogli k temu, da se je pokazala zmagovalna kakovost.
