Intervju s Petrom Prevcem: Glava odloča o tem, ali boš prvi ali deseti

Peter Prevc je prejšnjo sanjsko zimo, v kateri je osvojil tako rekoč vse, kar je bilo v smučarskih skokih mogoče osvojiti, kronal s sijajnimi poleti na velikem finalu svetovnega pokala v Planici. Na posamičnih tekmah se je lani na letalnici bratov Gorišek veselil dveh zmag in enega drugega mesta, na tem položaju pa je z reprezentančnimi kolegi Robertom Kranjcem, Anžetom Semeničem in Jurijem Tepešem končal tudi ekipno preizkušnjo. Čeprav 24-letnemu skakalcu kranjskega Triglava v tej sezoni ni šlo, kot si je želel, verjame, da bodo lahko na tokratnem spektaklu v dolini pod Poncami vsi skupaj znova uživali v dolgih poletih in čudovitem prazniku.

Kako bi ocenili svoje nastope v sezoni in na glavnem vrhuncu predolimpijske zime 2016/17 – svetovnem prvenstvu v Lahtiju?

»Bilo je podobno kot že vso sezono – ne tič ne miš. Na žalost se nam je spet zgodilo, da nam je prav na nordijskem SP malce padla forma, tako da zaradi doseženega nismo mogli ravno vriskati od veselja.«

Kaj je bilo narobe z materialom, iz katerega so bili narejeni vaši tekmovalni dresi, s katerimi ste tekmovali Finskem?

»Proti temu, kar dobimo, ne moremo nič, saj nimamo dovolj časa, da bi dodobra preizkusili drese. Če proizvajalcu ne uspe narediti enakega materiala, se pri nikomer ne moreš pritoževati. Na žalost smo slabšega dobili prav za drese na prvenstvu.«

Koliko je to vplivalo na vaše rezultate?

»No, ja, če bi Kraft skakal z mojim dresom – no, moj je vseeno malo prevelik zanj, ampak če bi ga zmanjšal na njegove mere in pri tem uporabil material, iz katerega so izdelali mojega –, bi Stefan še zmeraj zmagal. Na koncu je namreč še vedno skakalec tisti, ki odloča in naredi razliko. Kadar narediš vrhunski skok, si lahko na vrhu tudi z veliko slabšim dresom od tekmecev. Morda naredi kakšno točko ali dve razlike, kar pa je odločilno le takrat, ko s(m)o vsi na kupu. Držim se načela, da se – dokler mi ne bodo uspevali zares dobri skoki – ne bom izgovarjal na opremo. Ali z drugimi besedami: dokler bom sam s svojimi napakami zafrknil več, kot me lahko kakšen dres prikrajša za meter ali dva, se nimam kaj izgovarjati na opremo.«

Po čem si boste najbolj zapomnili prvenstvo na Finskem?

»Ne vem.«

Ste imeli kakšne pripombe nad organizacijo?

»Bilo je v redu, le na prevoz smo morali za vsako tekmo čakati kar precej časa. Ko smo imeli ekipno preizkušnjo, se sploh nismo mogli pripeljati do skakalnice, saj je bil most zaradi ženskega teka na 30 kilometrov zaprt in smo morali zaradi tega nekoliko dlje pešačiti.«

Kako ste bili zadovoljni s tamkajšnjo hrano?

»Ah, kuhana zelenjava. Piščanca sem se najedel že drugi dan, enako tudi rib, tako da so mi preostalih deset dni ob zelenjavi ostale na voljo le še testenine.«

Za ribe ste rekli, da vam predstavljajo prav poseben izziv.

»Zato pa jim tudi vsakič dam priložnost, vendar me doslej še niso prepričale.«

Ste bili v Lahtiju boljše volje prosti dan, ko ste se člani reprezentance med seboj pomerili v kartingu?

»Ne, ker me je Jurij Tepeš prehitel za pičlih devet tisočink sekunde. To me je malce jezilo, ker sem se tisti dan v gokartu dobro počutil in sem se z njim peljal kot s passatom.«

Prejšnji mesec ste prvič »odkrivali« Južno Korejo in Pjongčang, kjer bodo prihodnje leto na sporedu zimske olimpijske igre. Kaj ste odkrili?

»Da od tam, kjer smo bivali, v kakšnih 20 minutah teka od hotela nisem videl nobene stare zgradbe. Gre za precej zahodnjaško zimskošportno središče, v katerem je že zdaj zgrajeno precej več, kot je bilo, denimo, pred štirimi leti v Sočiju.«

Kako vam je bilo sicer všeč tam? So ljudje, hrana primerljivi z Japonsko?

»Hrana je zelo podobna, tudi ljudje so podobno ustrežljivi in obenem smešni, ko vidiš, kako so mogoče okorni, ko je treba pri kakšni stvari improvizirati.«

Kakšno je vaše mnenje o sodnikih in njihovih ocenah?

»Kar vidijo, tudi dosodijo. Ker se vse skupaj tako hitro odvije, marsičesa res ne vidijo. Lahko pa bi se večkrat odločili v dobro tekmovalca in ne v njegovo slabo.«

Ali so po vašem sploh še potrebni v današnjem času?

»Menim, da so, kajti v nasprotnem primeru bi vsi lovili zadnje metre, kar bi bilo zaradi grdih 'kahel' videti res grdo, mogoče bi postalo tudi preveč nevarno.«

Do kakšnega pomembnega spoznanja ste prišli v tej sezoni? Da si je treba vzeti čas zase in oditi na oddih, ko je to potrebno?

»Prišel sem predvsem do spoznanja, da glava ne bo šla vedno skozi zid oziroma da je treba včasih z velike razdalje pogledati na vse stvari, se umiriti, pustiti, da se določeni dogodki odvijejo sami od sebe, kajti vseh se ne da imeti pod nadzorom.«

Koliko je glava v skokih pomembnejša od nog?

»Zelo. Glava je tista, ki lahko odloča o tem, ali boš prvi ali deseti. Vsi smo telesno zelo dobro pripravljeni, vsi imamo vrhunsko opremo, glava pa odloči o tem, ali bo v tistih nekaj stotinkah sekunde telo naredilo vse pravilno ali ne.«

S kakšnimi pričakovanji pogledujete proti tokratnemu finalu svetovnega pokala v Planici?

»Približuje se hitreje, kot sem mislil, da se bo. Pričakoval sem namreč, da se bo slabša sezona bolj vlekla, vendar se za čuda odvija še hitreje. Zagotovo se pozna, da v tej sezoni nismo tako uspešni, saj je predprodaja vstopnic malenkost slabša. Vendar pa verjamem, da bomo lahko – če bo vreme lepo – vsi skupaj znova uživali v čudovitem prazniku in dolgih poletih.«

Kaj si obetate od tekem na letalnici bratov Gorišek?

»Glede tega sem tudi sam izjemno radoveden. Upam, da bom pogledal čez konice svojih smuči, da me bo imel zrak rad in da bom užival v poletih. Če mi ne bo šlo in ne bom dosegal želenih daljav, bo lahko kljub vsej podpori, ki jo bom deležen od številnih gledalcev, vse skupaj eno veliko mučenje.«

Kaj vam je ostalo najbolj v spominu od lanskega spektakla v dolini pod Poncami?

»Predvsem himna, ki so jo po koncu tekmovanja spontano zapeli navijači.«

Ali se da prekositi takratno vzdušje?

»Težko. Z mojega zornega kota je to skorajda nemogoče.«