»Zadnje dneve bivanja v Rusiji sem neizmerno užival, saj sem bil priča dvema skakalnima olimpijskima kolajnama Petra Prevca,« pove vodja olimpijskih skakalnic v Sočiju. Vsako tekmovališče je imelo glavnega in odgovornega vodjo in pregled biltena iger razkrije, da so bili na teh položajih samo in izključno Rusi.
No, eden je bil od drugod. Iz naše Planice: »Na skakalnicah nisem bil sam, v Sočiju je delalo 22 planičarjev. Dva meseca pred olimpijskimi igrami smo bili na delovnih mestih na Rdeči Poljani, kjer smo ostali do konca iger. Doskočišče skakalnic je bilo treba pripraviti precej pred spektaklom, tako da je bilo sposobno pričakati igre, saj so napovedovali visoke temperature. Hoteli smo imeti svojo Planico v Sočiju, kar se tiče priprave naprav, in po vseh parametrih ter strokovnih komentarjih smo dosegli najvišjo raven, kar smo jo lahko.«
Spremljajte Planico 2014 s Slovenskimi novicami: |
Iztok Pergarec je ponosen še na eno dejstvo: doskočišče so teptali z našimi, Elanovimi dilcami: »Delali smo po planiškem sistemu, kar se je izkazalo za odlično rešitev. V Rusijo smo šli kot prostovoljci, za minimalne dnevnice in kritje stroškov bivanja. Nima vsak priložnosti, da se udeleži olimpijskih iger v takšni vlogi, kot smo jo imeli mi, in čeprav bi se morda slišalo prenapihnjeno, smo planičarji tisti, ki so jim Rusi zaupali toliko, da so lahko izvedli skakalni program tako, kot se za olimpijado spodobi.«
Iztok priznava: »Ne da sem bil nervozen, nekaj dni pred prvim uradnim treningom se mi je mešalo. Pred 30 leti sem bil na olimpijskih igrah v Sarajevu kot vodja teptalcev, tokrat pa sem bil sredi Rusije praktično sam odgovoren za vse. Ko se je prvi skakalec pognal z odskočne mize, mi je od srca padel le kamenček. Vedel sem, da je pred mano in planičarji še dolga pot. Preprosto si nismo smeli privoščiti napake, kar je pomenilo velik pritisk na vse, ki smo imeli v rokah celotno izvedbo skakalnega programa in nordijske kombinacije. Denimo ena drobna malenkost: ko je zapadel sneg, nismo smeli s teptalnim strojem na doskočišče, ampak smo morali breg v liniji nekajkrat prehoditi, šele potem je sledila fina dodelava s strojem. In to se ni zgodilo enkrat, po vsakem sneženju smo šli po bregu dol, vsakič po štirikrat, in to na dveh skakalnicah.«
Šnopček za kolajno
Utrujenost naših planičarjev je bila najočitnejša med tekmovanji. Ob osmi uri zjutraj so se odpravili iz hiše, v kateri so prebivali, in se vračali okoli druge ponoči. Večina skakalnih tekem se je odvijala zvečer, le nordijska kombinacija je potekala čez dan. Vsakič, po koncu tekme ali treninga, je bilo treba pripraviti skakalnico za naslednji dan. Olimpijske naprave so morale biti popolnoma pripravljene 18 dni zapored. Za primerjavo: letalnica v Planici mora biti za polete nared le pet dni.
»Po delu na skakalnicah smo samo čakali, kdaj bomo popadali v postelje. Hvaležen sem fantom, ki so sprejeli dejstvo, da smo prišli delat na skakalnice, in ne na ogled olimpijskih iger. Nekaterim najbolj zagretim za hokej smo dovolili na dve hokejski tekmi, žal pa si nismo mogli ogledati smučarskih preizkušenj in tekem v deskanju, čeprav je bil Roza Hutor od nas oddaljen le pet kilometrov. Uživali pa smo ob skokih. Ne bom pozabil trenutka na balkonu sodniškega stolpa, tam je bil moj prostor, ko je Peter doskočil v drugi seriji. Pogledal sem Mirana Tepeša in on mi je samo pokimal. Vsi, ki so bili takrat na radijski zvezi, tako tujci kot planičarji, so vedeli, da imamo kolajno. Po koncu je del vodstva naše reprezentance prišel do nas, spili smo šilce žganjice, ki smo jo prinesli od doma, potem pa smo se vrnili na skakalnico in jo pripravili za naslednji dan.«
