Zavijemo torej v dolino Selške Sore in se po precej ovinkasti cesti povzpnemo mimo vasi Sorica do Litostrojske koče na Soriški planini. Planina je nekakšna naravna meja med Škofjeloškim hribovjem in bohinjskim koncem. V srednjem veku, ko je bil Bohinj po eni strani prometno izoliran, po drugi pa močno fužinarsko središče, je preko bližnjega sedla Vrh Bače tekla glavna prometna povezava s Primorsko. Ti kraji so sploh nekaj posebnega. Nekdaj nenaseljene je škofovska uprava iz Škofje Loke naselila z ljudmi z Bavarskega in Tirolskega. Zato imajo ti danes čisto slovenski kraji nenavadna imena, ki izhajajo iz spakedrane srednjeveške nemščine.
Za začetek nekaj preprostega
Za ogrevanje se začnemo vzpenjati kar ob robu smučarskega središča. Turistični smučarji se vozijo mimo na sedežnici in nato na vlečnici, zato se turni smučar, ki se ves otovorjen in s smučmi na nogah vzpenja kar peš, počuti nekoliko neumno. Vendar pa urejeno smučišče kmalu pustimo pod sabo in tedaj pride na vrsto naš čas.
Najbolje je, da si dan zamislimo kot nekakšno prečenje. Vrh smučišča je hkrati tudi gozdna meja. Zavijemo torej na levo prek širnih pašnikov in se po grebenu dvignemo do Dravha, ki ima višino 1547 metrov. Vendar ta ni naš končni cilj. Na noge si namestimo smuči in se po zložni strmini spustimo spet na vrh smučišča. Zdaj pa zavijemo na desno in se povzpnemo na Slatnik. Tokrat je pred nami daljši vzpon, saj potrebujemo do vrha na višini 1600 metrov kar celo uro hoda. Vendar ni prehudo. Ves čas se vzpenjamo po grebenu in razgledi so vedno lepši. Z vrha se proti zahodu odpre pogled na Spodnje Bohinjske gore, kjer kraljuje najvišja od njih, Rodica. Greben se prek Slatnika nadaljuje proti vzhodu in na koncu je zadnja gora Julijskih Alp Ratitovec.
Medtem ko pogled proti jugu razkriva številne gozdnate vrhove Škofjeloškega hribovja, je proti severu čisto drugačen. Prav pred nami so Triglav in druge gore osrednjih Julijskih Alp. Pravzaprav ne bi moglo biti lepše.
Bogata zgodovina
Od Slatnika proti severu se odpre manjša planota, ki nas popelje do le nekaj metrov (1603 metrov) višjega Možica. Prav pod njegovim vrhom so ostanki nekdanje italijanske kasarne. Spodnje Bohinjske gore in še naprej greben proti Poreznu in Blegošu so nekdaj risale mejo med Kraljevino Italijo in Jugoslavijo. Italijani so imeli zaradi Rapalske pogodbe čisto upravičeno slabo vest. Po sumljivo dobljeni prvi svetovni vojni so si prisvojili številna ozemlja, poseljena s slovenskim in hrvaškim prebivalstvom. Da bi jih vrnili, jim seveda ni prišlo na misel, so pa kar upravičeno čutili grožnjo Kraljevine Jugoslavije, da jim jih bo prej ali slej poskušala vzeti nazaj. Zato so svojo stran meje pošteno utrdili in na njej zgradili številne kasarne. V nemirnih tridesetih letih so se sovražnosti samo še stopnjevale. Grozila je namreč druga svetovna vojna s spopadi širših razsežnosti. Italijani so zgradili alpski zid, ki se je vlekel ob vsej jugoslovanski meji, in vanj vgradili neznanske količine betona.
Grožnje niso čutili le Italijani, tudi z Jugoslovani ni bilo dosti drugače. Zato so ti na svoji strani zgradili Rupnikovo linijo. Je že tako, da ni bilo dovolj denarja za maslo, a za topove se je vedno našel. Eno takšnih trdnjav si lahko ogledamo prav pod vrhom Možica. Dobro ohranjena zgradba je pravi spomenik popolnega nesmisla.
Zdaj nam ostane le še vrnitev. Preko pobočij Slatnika se spustimo spet do smučišča Sorica in naprej do Litostrojske koče. Za nami ostane čudovita pokrajina in lep dan, ki smo ga preživeli na smučeh v deviški belini.
