Omahujoči inženir Bloudek je gotovo že vse od začetka vedel, da njegova lepotica ne bo dolgega veka. V drugi polovici 50. let se je zato resno lotil načrtovanja nove, 160-metrske naprave, a ga je, preden bi zamisel tudi uresničil, 26. novembra 1959 prehitela smrt. V začetku 60. let sta njegovo dediščino prevzela brata Lado in Janez Gorišek. Športni funkcionarji OK Planica so vedeli, da bi bilo povečevanje obstoječe naprave neučinkovito.
Marca 1966 se je Bloudkova velikanka zadnjič v vlogi letalnice predstavila športni javnosti in svetu odkrila še enega asa – Jiřija Raško. Čeh je na zimski olimpijadi leta 1968 v Grenoblu v Franciji zmagal na normalni skakalnici in osvojil srebrno lovoriko na veliki napravi. Ovenčan z olimpijsko slavo je Raška tudi z zmagoslavjem na Poldovem memorialu marca 1968 napovedal veliko predstavo na premierni prireditvi marca 1969 na novi velikanki bratov Gorišek.
A še pomembneje je bilo, da je Planica s krstno prireditvijo 1969. poskrbela, da je proces priznanja smučarskih poletov kot posebne discipline skokov prešel v sklepno fazo. Na prihodnjem kongresu FIS v Opatiji spomladi 1971 so sklenili vpeljati svetovna prvenstva in obenem Planici zaupali prvi šampionat v poletih. Na sporedu je bil že kar ob koncu prihodnje olimpijske zime 1971/72. Prvenstvena premiera se je le nekaj tednov po zimskih olimpijskih igrah v Saporu na Japonskem zaradi pretoplega in nazadnje še vetrovnega vremena žal iztekla z enim samim tekmovalnim dnem.
Spremljajte Planico 2014 s Slovenskimi novicami: |
Walter Steiner prvi svetovni prvak
Prvega naslova svetovnega prvaka se je v Planici 1972. zasluženo veselil novi skakalni zvezdnik, nekaj tednov pred tem dobitnik srebrne olimpijske kolajne na veliki skakalnici v Saporu, Švicar Walter Steiner. Srebrno odličje je osvojil Vzhodni Nemec Heinz Wosipivo, bronasto pa Jiři Raška. Najboljši Slovenec, Kranjčan Peter Štefančič, se je uvrstil na zelo solidno 10. mesto. Švicar je kraljeval v Planici tudi na poletih 1974., ko je izenačil še svetovni rekord (169), pri daljavi 177 metrov pa je žal padel. Leta 1977 je Steiner v Vikersundu še drugič postal svetovni prvak v poletih.
Smučarski poleti so, potem ko so postali enakovreden del tekmovalnega programa FIS, dobili nov zagon in z leti postali prava formula 1 smučarskih skokov. Uvedba SP je bila velik dosežek združenja KOP (okrajšava za Kulm, Oberstdorf, Planica), organizacije prirediteljev smučarskih poletov, ustanovljene leta 1962 v Ljubljani. Postopoma so se pridružili še novi prireditelji poletov v Vikersundu (Norveška, 1966), Ironwoodu (ZDA, 1970) in Harrachovu (Češka, 1980). Vzajemno usklajevanje interesov prirediteljev ter pravičnega in smotrnega zaporedja prirejanja poletov in svetovnih prvenstev na vseh obstoječih letalnicah je pomembno prispevalo tudi k utrjevanju finančnega položaja članov KOP.
Zato tudi ni bilo nobenih težav z vključitvijo poletov na spored svetovnega pokala v smučarskih skokih, ki jih je FIS uvedla s sklepom kongresa leta 1979 v Nici. Pod Poncami se je doslej zvrstilo kar šest svetovnih prvenstev (v letih 1972, 1979, 1985, 1994, 2004 in 2010). Prve polete za svetovni pokal, ki se je imenitno uveljavil in smučarske skoke postavil na zemljevid najbolj gledanih TV-prenosov tekmovanj v zimskošportnih disciplinah, so v Planici priredili 1987., ko je Poljak Piotr Fijas s 194 metri pod Poncami postavil zadnji svetovni rekord v klasičnem paralelnem slogu.
Marca 1991 je Planica gostila tudi premierni finale posebnega svetovnega pokala v smučarskih poletih in okronala prvega dobitnika lovorike FIS. Švicar Stefan Zünd je postal prvi netopir, ki je v smučarskih poletih uveljavil premoč škarjastega sloga (ali sloga V), potem ko je izumitelj nove tehnike skakanja, Šved Jan Boklöv, že v sezoni 1988/89 zmagal v skupni razvrstitvi svetovnega pokala in osvojil veliki kristalni globus FIS.
Planica se je po uvedbi svetovnega pokala pozimi 1979/80 kmalu uveljavila kot idealna prirediteljica sklepnih prireditev svetovnega pokala. Skupaj se jih je v dosedanjih 34 sezonah pod Poncami zvrstilo kar 26! Marca 1997 se je sezona svetovnega pokala pod Poncami prvič iztekla s smučarskimi poleti. Po zadnjem finalu na stari Bloudkovi velikanki ob koncu zime 1997/98 se je z izjemo sezon 2003/04 in 2009/10, ko je Planica gostila SP, spored svetovnega pokala vsakič iztekel na letalnici bratov Gorišek.
Proslavitev 80. obletnice pionirskih začetkov smučarskih poletov v naši dolini skakalnic bo minila kot premierna prireditev in obenem finale 35. sezone svetovnega pokala na novi veliki 140-metrski skakalnici. Postavili so jo na isti lokaciji, kjer je bila 1934. krstna mednarodna prireditev na veliki skakalnici Ivana Rožmana, ki jo je nato Bloudek v naslednjih letih razvil v pravo letalnico.
Po propadu lesene konstrukcije leta 1950 jo je Bloudek poustvaril v podobi znamenite planiške lepotice, ki je delovala vse do konca 20. stoletja. V vseh treh različicah so te velike skakalnice za vedno proslavile Planico kot zibelko smučarskih poletov. Vrnitev k novi, četrti veliki skakalnici bo poleg tega zaznamoval tudi premierni finale ženskega svetovnega pokala v smučarskih skokih v slovenski zibelki skokov in poletov.
Od Švicarja 1972. do Švicarja 2010.
Prvi svetovni prvak v smučarskih poletih Walter Steiner na drugem šampionatu v Planici leta 1979 ni več tekmoval. Naslov je osvojil Avstrijec Armin Kogler, poznejši dvakratni zmagovalec svetovnega pokala (1981, 1982). Šest let pozneje je bil favorit za zmago na osmem SP pod Poncami en sam, Finec Matti Nykänen, ki je za nameček postavil še dva svetovna rekorda (187 in 191 metrov). S šestim mestom se je med Slovenci najbolj izkazal Miran Tepeš. Malce presenetljivo je šampionski naslov leta 1994 v Planici osvojil Čeh Jaroslav Sakala, deset let pozneje pa svojega prvega Norvežan Roar Ljøkelsøy, ki je s kolegi osvojil tudi prvo moštveno krono v zgodovini SP. Seznam svetovnih prvakov v poletih sklene Steinerjev rojak Simon Ammann, zmagovalec v Planici leta 2010, ko se je s petim mestom izkazal Robert Kranjec.
Spektakel rekordov
Krst nove letalnice marca 1969 je bil ena izmed najbolj fantastičnih prireditev v poletih v vsej zgodovini Planice. Z novimi svetovnimi rekordi dvakratnega svetovnega prvaka, Norvežana Bjørna Wirkole (156 in 160 metrov), končnega zmagovalca teh poletov Jiřija Raške (156 in 164 metrov) in Vzhodnega Nemca Manfreda Wolfa (165 metrov), ki je favoritoma v zadnjem poletu ukradel šov, je Planici po 19 letih vnovič pripadel primat v smučarskih poletih.
Od Polde do Norčiča
Odmevna mednarodna skakalna tekmovanja so v Planici, kadar niso bili na sporedu poleti ali hkrati z njimi, prirejali že v 50. letih (1951 in 1953: 2. Janez Polda) na 80-metrski skakalnici in na pozneje povečani 90-metrski napravi. Leta 1965 so prvič priredili Poldov memorial, na katerem se je s tretjim mestom 1971. izkazal Peter Štefančič. Do 1978. so ga ponovili še osemkrat (1975: 2. Bogdan Norčič; 1978: 2. Bogdan Norčič, 3. Marko Mlakar), zadnjih pet ponovitev je bilo na 120-metrski skakalnici. Omeniti velja tudi tekmovanji za nekdanji sloviti pokal Kongsberg Združenja smučarskih zvez alpskih držav (OPA) 1975. (3. Janez Loštrek) in 1976. (2. Bogdan Norčič).
Smrt mladega Tolarja
Na prvem mednarodnem Poldovem memorialu, kot so planiški organizatorji z Nikom Belopavlovičem na čelu poimenovali tekmo na 80-metrski skakalnici v Planici leta 1965, je za posledicami hudega padca umrl Jože Tolar iz Podnarta, od koder je bil doma tudi legendarni skakalec in prvi direktor Elana Rudi Finžgar, oče sedanjega generalnega sekretarja OK Planica Primoža Finžgarja. Nesrečni Tolar je tistega dne prvič nastopil za državno reprezentanco takratne Jugoslavije. Še dan prej je sodeloval na igrah gozdarjev na Pohorju in se, po pripovedovanju Jožeta Šlibarja, tedaj že inženirja gozdarstva, zaposlenega v Slovenijalesu, neizmerno veselil debija v vrsti reprezentance.
