»Poudariti moram, da je bilo ljubiteljsko delo v Planici meni in vsem drugim, ki so sodelovali, v veliko čast in ponos. To, da si bil prostovoljni sodelavec pod Poncami, je bilo v mojem obdobju nekaj prestižnega. Še danes sem ponosen na tiste čase,« se spominja Tomo Levovnik, nekdanji rokometaš, alpski smučar in trener, športni delavec in funkcionar s 40-letnim stažem.
V njegovem času so uvedli fanfare pri poletih nad 190 metrov, prvič zapeli slovensko himno Zdravljico v živo, odžvrgolela jo je Darja Švajger, in leta 1985 premierno podelili denarne nagrade najboljšim skakalcem. Do takrat so zmagovalci prejemali praktične nagrade radodarnih pokroviteljev prireditve, od motorjev in klavirjev do televizij, pohištva in pršutov. Prvo kuverto z denarjem je dobil zmagovalec Planice leta 1985, takrat še vzhodnonemški orel Jens Weissflog.
Spremljajte Planico 2014 s Slovenskimi novicami: |
Levovnik je organiziral sprejeme in družabna srečanja, ta so potekala predvsem v hotelu Špik v Gozdu - Martuljku ter kranjskogorskih hotelih Larixu in Kompasu. Še najmanj dela je imel s Stanetom Dolancem, ki je svoje goste sprejemal kar v gostilni Žerjav, kjer se je počutil kot doma. Dolanc je bil redni gost Planice, kar ne preseneča, saj je imel v Gozdu - Martuljku hišo, na tromeji v gozdovih nad Ratečami pa je gobaril.
Dolgoletni planiški gost je tudi (nekdanji) predsednik Milan Kučan, ki zelo rad obišče Planico: kot predsednik in tudi kot upokojenec pride vsako leto, le da zdaj, se pošali, samo ob četrtkih, ko se lahko skrije v množici šolarjev, ki jih pripelje Zavarovalnica Triglav, in ga nihče ne opazi. Redkeje je k skakalnicam hodil Janez Drnovšek, predvsem pa nikoli istega dne kot Kučan.
Politika pri Kavki
Vodja protokola v Planici je moral početi vse mogoče. Leta 1985, ko je za visoke goste skrbel še Rajko Šugman, profesor na fakulteti za šport, so pod Ponce pripeljali predsednika Tanzanije Juliusa Nyerereja s spremstvom. Afričana, ki je bil povsem neprimerno oblečen, vsaj za zimske razmere v Zgornjesavski dolini, seveda, so v Planici oblekli in obuli od nog do glave, kaj pa so hoteli drugega. Za to je poskrbel Marjan Gaberšek, takratni direktor velenjskega M Cluba.
Kako bo s Slovenijo in Hrvaško po razpadu Jugoslavije, pa so se spomladi 1991 v Planici in Kavki, brunarici ob letalnici bratov Gorišek, pogovarjali Kučan ter hrvaški prvi mož Franjo Tuđman in njegov rojak Stipe Mesić. Kako se je končalo, vemo.
Tudi obisk predsednika Poljske Aleksandra Kwasniewskega leta 2001 ni bil kar tako. V Planico je priletel na krilih 8000 poljskih navijačev, ki so prišli navijat za svojega junaka Adama Malysza. Hja, izpod skakalnice je tisto leto še bolj zadovoljen kot Kwasniewski odšel takratni prvi mož OK Planica, predsednik uprave Krke Miloš Kovačič. S poljskim predsednikom se je namreč dokončno dogovoril, da bo novomeška družba na Poljskem zgradila tovarno zdravil. Kot vemo, se je to pozneje tudi zgodilo.
Vplivni direktorji na čelu OK Planica
Planiške tekme je v 50. letih začel voditi Organizacijski komite (OK) Planica. Bil je pravna oseba s svojim računom, vendar ga je tja v 60. leta financirala smučarska zveza, zato je bil predsednik komiteja tudi predsednik zveze. To nalogo je do leta 1963 opravljal dr. Danilo Dougan, za njim jo je prevzel Niko Belopavlovič, sicer generalni direktor Dela, nato politik Andrej Marinc, za njim prvi mož Petrola Franc Premk, po njegovi tragični smrti pa predsednik uprave Krke Miloš Kovačič. Od predsedovanja Belopavloviča OK ni več financirala smučarska zveza, ampak je moral za sredstva poskrbeti sam. Konstruktor nove velikanke Janez Gorišek se spominja, da so prvo leto le na dveh sejah govorili o tekmovanju – na tisti pred tekmo in tisti po njej –, na vseh drugih pa samo o zbiranju denarja. Nekaj let so eno polovico prispevale gorenjske občine, drugo pa podjetja, zato so bili predsedniki OK Planica vedno vplivni direktorji ali poslovneži, ne pa funkcionarji iz smučarskega športa. Tako je še danes, ko je predsednik Drago Bahun eden vodilnih v velenjskem Gorenju.
Tragedija pri Naklem
Franc Premk, predsednik uprave Petrola, je bil na čelu OK Planica deset let. Bil je priljubljen med planičarji in petrolovci. V soboto, 31. januarja 1998, ga je z ljubljanske tržnice, kjer se je srečal s prijatelji, Petrolov šofer v službenem audiju odpeljal na sestanek OK Planica v Kranjsko Goro. Na gorenjski hitri cesti pri Naklem je kombi Smučarskega skakalnega kluba Mengeš zavil levo in trčil v audija. V kombiju so umrli trije mladi skakalci SSK Mengeš, v audiju pa Premk in sopotnik, njegov prijatelj Lojze Fortuna.