Kdo ne bi bil osupel nad dejstvom, da so Ljubljančan Joso Gorec, glavni tajnik tedanje Jugoslovanske zimskošportne zveze, in njegovi sodelavci že s premierno mednarodno prireditvijo marca 1934 zadeli žebljico na glavico. Planiške senzacije, so dogodek označili v ljubljanskem časniku Jutro. Novica o rekordno dolgih skokih na veliki skakalnici Ivana Rožmana je obkrožila svet.
A vse se je na videz začelo precej skromno. Tedanji znameniti ljubljanski Sportni klub Ilirija, ki si je Planico izbral za zimskošportno središče in tam postavil svoj dom – odprli so ga decembra 1931 –, si je z gradnjo velike skakalnice želel utreti pot med prireditelje mednarodnih tekmovanj pod okriljem Mednarodne smučarske zveze (FIS). A najbolj vizionarski funkcionarji iz tega kroga so se že tedaj spogledovali z možnostjo, da bi morda nekoč priredili celo svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju.
Spremljajte Planico 2014 s Slovenskimi novicami: |
Prvi junak je Norvežan
Na prvotni veliki skakalnici pod Poncami, ki jo je po svojih načrtih zgradil in tudi zajetno sofinanciral kranjski stavbenik Rožman, je Planica v Birgerju Ruudu dobila prvega junaka svetovne slave. Sloviti Norvežan, olimpijski zmagovalec iz Lake Placida (ZDA, 1932), je najprej zmagal na uradni mednarodni tekmi, ki so ji, kot je bilo takrat običajno, sledili poskusi za najdaljši skok s prosto izbranega zaletišča. V tretje se je nastop Ruudu odlično posrečil in po največji dotlej doseženi daljavi 92 metrov se je zanesljivo zaustavil v izteku skakalnice. Njegov starejši brat Sigmund, prav tako mednarodno uveljavljen skakalec, je skočil celo 95 metrov, vendar je končal v snegu.
Iz zagate jih je rešil Ivan Rožman, ki je že dlje eksperimentiral z zamrzovanjem snega z mešanico soli in raztopine salmiaka.
»Bili smo silno presenečeni, ko smo se že po nekaj minutah obdelave snega prepričali, da to deluje.«
Bradl preko stotice
Po odmevni planiški premieri marca 1934 so prvim junakom iz Planice v Ljubljani priredili triumfalen sprejem. A na obzorju so že bili zapleti in težave. Konservativnim funkcionarjem izjemno vplivne Norveške smučarske zveze (NSZ) nikakor ni šlo v račun, da so v njihov fevd z norimi zamislimi posegli obstranci iz smučarsko neuveljavljene države. FIS je sprva prireditev leta 1935 prepovedala, nato pa prepoved vendarle umaknila.
Inženir Stanko Bloudek, ki je po prvi prireditvi prevzel projektiranje planiške skakalnice, je napravo, finančnim težavam navkljub, z improvizacijo snežnega profila še povečal. Za nameček v Planici niso bili napovedani najboljši norveški skakalci. Najbolj znan med njimi, Reidar Andersen, je vendarle na treningu z novo rekordno daljavo 99 metrov za las zaostal za magično stotico. Norvežanom je nato nastop na uradni tekmi njihova zveza prepovedala, tako da je zmagal Poljak Stanislav Marusarz. Številni gledalci, ki so pričakovali prvi dosežek, daljši od 100 metrov, poteze Norvežanov kajpak niso sprejeli z naklonjenostjo.
Zgodba se je ponovila tudi leta 1936. Novoustanovljeno Združenje smučarjev Planica (ZSP) je podprlo gradnjo večje, dejansko nove skakalnice na isti lokaciji, zagaten finančni položaj pa je tik pred zdajci z donacijo rešil predsednik izvršnega odbora ZSP, industrialec Rado Hribar. FIS se je vedla dvoumno, NSZ pa je nesmiselno pogojevala nastop svojih skakalcev z daljavami do največ 80 metrov.
Norvežani so zaradi kupčkanja zamudili nedeljsko poskusno serijo, tekmovalno razsodišče pa je njihovo zahtevo za nadomestni skok, s katerim so pogojevali nastop, odločno zavrnilo. Zgodilo se je, kar se je moralo: mladi, komaj 18-letni Avstrijec Sepp Bradl - Buwi je Norvežanom pred očmi ukradel predstavo. Najprej je zmagal na uradnem tekmovanju, nato pa se mu je v ekshibicijskem nastopu posrečil neverjeten podvig. Kot prvi človek je z daljavo 101,5 metra premagal magično stotico.
Skakali tudi med vojno
Novici o Bradlovem rekordnem poletu sprva marsikje niso verjeli. Dve leti pozneje je Avstrijec rekordni dosežek na tako imenovanih študijskih poletih v Planici pomaknil že na 107 metrov. Joso Gorec je samo nekaj tednov prej na kongresu FIS v Lahtiju (1938) – v iskanju rešitve za priznanje velikih skakalnic – prvič uradno nastopil s tezo, da so smučarski poleti nova, posebna disciplina skokov. Študijski poleti so bili za Planico in FIS dober kompromis ter so kot dolgoletni modus vivendi omogočili nadaljnji razvoj poletov.
Že po začetku druge svetovne vojne in le nekaj tednov pred okupacijo stare Jugoslavije je tretji junak Planice postal Nemec Rudi Gering (118 metrov, 1941) iz Oberstdorfa. Zaradi vojnih okoliščin in poznejše prepovedi nastopanja nemškim športnikom na mednarodnih tekmah je eden izmed redkih svetovnih rekorderjev, ki ni postal veliko skakalno ime.
Z novimi državnimi rekordi so se pred drugo svetovno vojno pod Poncami izkazali Slovenci Franc Palme (60 metrov) in Albin Novšak (66 metrov, oba 1934.), Bogo Šramel (72 metrov, 1935.), Novšak (89,5 metra, 1936.) in Rudi Finžgar (95 metrov, 1941.).
