Šampiona, ki bo slovenskim ljubiteljem smučarskih skokov in športa nasploh skoraj zanesljivo pripravil še marsikatero veselje. Konec koncev ima komaj 21 let.
Peter Prevc je ubral povsem drugačno pot kot, denimo, Avstrijec Thomas Diethart, ki je čez noč zablestel kakor komet in si tako rekoč iz nič priskakal lovoriko na prestižni 62. novoletni turneji, po kateri pa ni mogel več ponoviti sijajnih nastopov iz Oberstdorfa, Garmisch-Partenkirchna, Innsbrucka in Bischofshofna. Slovenski as je na drugi strani sorazmerno dolgo čakal svojo prvo uvrstitev na zmagovalni oder v absolutni konkurenci. Od njegove premierne tekme v svetovnem pokalu 5. decembra 2009 v Lillehammerju, ki jo je končal na 22. mestu, so namreč minila debela tri leta, da se je prvič prebil med najboljšo trojico.
Za prvi skok na slovesno razglasitev pa bi si Prevc težko izbral primernejše prizorišče in trenutek; prvič se je je namreč udeležil na lanskem svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v dolini Fiemme, kjer je bronasti kolajni na srednji napravi dodal še srebrno na veliki skakalnici v Predazzu. Na marčnem finalu v Planici 2013. je nato prav tako poletel do drugega in tretjega mesta, kar sta bili njegovi prvi posamični uvrstitvi med prve tri tudi v svetovnem pokalu.
Spremljajte Planico 2014 s Slovenskimi novicami: |
Po sezoni – sekira
Tako si je zagotovil sijajno popotnico za olimpijsko zimo 2013/14, v začetku katere pa se je kljub vsemu precej mučil. Ko je nato v Oberstdorfu skočil na oder za najboljše, ga skoraj ni bilo več mogoče spraviti z njega. Odtlej je kot za stavo nizal vrhunske dosežke, na Kulmu prvič okusil slast zmage, v Saporu po novem podvigu prvič oblekel rumeno majico vodilnega v skupnem seštevku in sijajno formo odlično unovčil tudi na olimpijskih igrah, na katerih se je okitil s srebrnim in bronastim odličjem. Tako je le še potrdil, da je skakalec (tudi) za velika tekmovanja.
Hladnokrven, kot je, ga nič ne vrže iz tira. »Peter je takšen že po naravi, takšen je njegov značaj,« je zaupal njegov oče Božidar Prevc, ki vprašanj o kakršnem koli sinovem odrekanju oziroma žrtvovanju ne sliši preveč rad. »To je le način življenja oziroma aktivnega preživljanja prostega časa. Bolje da se ukvarja s športom, kot da bi cele dneve posedal za računalnikom ali pil kavo s prijatelji. Tega pač ne prenesem,« je še poudaril Petrov oče in pribil, da mora najboljši slovenski športnik leta 2013 – kadar ima seveda čas – poprijeti za delo tudi okrog hiše. Tako se pogosto zgodi, da po koncu sezone, denimo, vzame v roke sekiro in odide v gozd sekat drva. »Če hočeš, da imaš pozimi toplo stanovanje, si moraš poleti narediti zalogo,« se zaveda 21-letnik iz Dolenje vasi v Selški dolini.
Zaradi takšne miselnosti in pristopa se za njegovo prihodnost ni treba bati. Kar zadeva velika tekmovanja, je s štirimi posamičnimi kolajnami (s po dvema na nordijskem SP in dvema na OI) že zdaj številka 1 v slovenskih smučarskih skokih. Če bo nadaljeval v takšnem slogu, pa bo skoraj zagotovo postal naš najuspešnejši skakalec tudi v svetovnem pokalu.
Navsezadnje je dal že tudi sam vedeti, da je eden od njegovih ciljev osvojitev velikega kristalnega globusa. Malega za skupno zmago v posebnem seštevku smučarskih poletov si je zagotovil že v tej sezoni, visoko v zrak pa ga bo dvignil na velikem finalu svetovnega pokala v Planici, kjer se bo poslovil od doslej najuspešnejše zime.
Planica izziv in navdih
»Olimpijska zima je zaradi pomembnosti vrhunca sezone psihično in fizično še napornejša od običajnih in nič presenetljivega ni, če nekateri tekmovalci v divjem tekmovalnem ritmu pregorijo. V smučarskih skokih imamo za nameček prav vsako olimpijsko sezono poleg ZOI in svetovnega pokala z izjemno prestižno novoletno turnejo vred še en vrhunec: svetovno prvenstvo v smučarskih poletih. Zato se doslej še skoraj nismo utegnili niti v mislih ozreti k zaključku sezone v Planici,« je pred odhodom na SP v poletih povedal zvezni trener Goran Janus.
»To pa ne pomeni, da smo povsem pozabili na letošnji častitljivi jubilej Planice. Le kako bi mogli, saj se med vsakim tekmovalnim predahom, če je le mogoče, zatečemo pod Ponce na kratek trening. In tako je bilo tudi pred potjo v Harrachov. Ko bo za nami še ta pomembni nastop, bo pozornost vseh naših najboljših skakalcev namenjena le še finalu 35. sezone svetovnega pokala. Planica je za vsak slovenski skakalni rod, tudi zdajšnjega, poseben izziv in velik navdih. Zato se skupaj s slovenskimi reprezentanti veselimo Planice 2014 tudi vsi trenerji, ki skrbimo zanje, s sodelavci v klubih vred. Vse sile bomo usmerili k temu, da bomo sklepno prireditev dočakali povsem osredotočeni na nastop, da se bomo na tekmah predstavili našim zvestim privržencem v kar najlepši luči.«
