Dilce Petre Majdič, srečne gate in karta

PREDAZZO – Komaj 21-letni Marjan Jelenko, član SSK Velenje, naskakuje uspeha Romana Perka, petega na SP 1997 v Trondheimu, in Andreja Jezerška, ki je bil 12. na zimskih olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju 2002.

»Tudi mene je presenetil ta rezultat,« nam je Jelenko o prvi preizkušnji na svetovnem prvenstvu v Italiji povedal iz hotelske sobe, kjer smo ga zmotili med sobotnim počitkom. Hitro nam je pojasnil, slavja po sedmem mestu ni bilo. »Jutri je na sporedu nova tekma, za slavje bo čas po koncu sezone,« je dejal in se na kratko pomudil še pri prvi tekmi. »Tekel sem dobro, predvsem pa pametno in taktično zrelo. Nisem se zaletel in pregorel v prvih kilometrih, ampak sem držal korak s konkurenco.« Da bo poseben dan, se je čutilo že po skokih, ko je Jelenko doživel prvo presenečenje. Nekaj metrov nad tlemi se je zgodilo. »Preletel sem oznako za 80 metrov, ko me je šokiral vzgornik in me dvignil, tako da sem pristal pri 104 metrih!«

Dosledno vraževeren

Po skokih je bil četrti, povrhu pa mu je uspel najdaljši dosežek dneva. A si s tem ni razbijal glave. Mahnil jo je na toplo, vmes je postal lačen, svoj želodec in lakoto je potešil s preverjenim – testeninami. Tokrat, čeprav je bil v Italiji, na meniju ni bila bolonjska različica. »Jedli smo testenine s tuno,« pravi Marjan, ki si je za tem privoščil še malo dremeža, uro pred tekmo pa je bil buden in pripravljen za tek. Sledili so zadnji napotki, deset minut pred začetkom pa si je nadel dres in druga oblačila, da ga ne bi zeblo. »Malce sem vraževeren – brez pulija, srečnega spodnjega perila in nogavic ne grem na velike in pomembne tekme,« razkrije. »Še nikoli nisem pozabil ničesar od tega, sicer bi lahko bil nesrečen in jezen,« prizna Marjan, ki je vesel, da ga tekmeci ne jemljejo več z levo roko. »Pozdravljamo se, tudi kakšno rečemo, sicer pa v svetu kombinatorcev vladajo dobre razmere, še posebno v naši reprezentanci.«

Bratova karta

Pravi, da sta k dobremu izidu svoje dodala tudi adrenalin velikih tekmovanj in smuči. »Tekel sem s smučmi, ki jih je uporabljala Petra Majdič, po koncu kariere jih je prodala nam. Dobro so se odrezale,« pojasni in ne pozabi pohvaliti serviserjev, ki so prav tako prispevali k njegovim uspehom.

Tekmi so dali pečat tudi gledalci. »Iz Skandinavije sem vajen, da se na tekmah zbere veliko ljudi, tudi Italijani niso razočarali, zato je bilo še bolj prijetno nastopati.« Še lepše pa bo Marjanu prihodnji teden, ko bodo v Italijo prišli njegova družina in nekaj prijateljev. V Italiji ga spremlja tudi posebna igralna karta, ki mu jo je podaril petletni brat Gabrijel. »Pred vsako tekmo dobim od njega nekaj za srečo. Pred odhodom v Italijo je dejal, da mi bo ta karta pomagala, da bom močan.« Očitno mu je res. Pa tekmovanja še ni konec. Danes je na vrsti moštvena tekma, v četrtek posamična preizkušnja na veliki skakalnici ter teku na deset kilometrov, v soboto pa bo slovensko moštvo merilo moči s konkurenco na veliki skakalnici in 7,5-kilometrski progi.

Mladinski svetovni prvak

Športno pot je začel pred 11 leti, ko se je lotil smučarskega kroga. Štiri leta je bil le skakalec, nato pa je svojo tržno nišo našel v kombinaciji, prvi trener je bil Igor Jelen. Leta 2011 je postal mladinski svetovni prvak in podprvak, v tej sezoni pa je nase opozoril tudi v svetovnem pokalu. »Tudi zaradi raznolikega treninga,« poudari. Poleti namreč niso le rolkali, ampak so veliko hodili v hribe in veslali. Rad bi izboljšal tehniko teka, ki je študentu fakultete za šport trenutno ovira na poti na svetovni vrh.