Na svetovni hokejski sceni še naprej odmeva podvig slovenske reprezentance, ki se je prek Belorusije in Danske, obeh višjerangiranih moštev, prebila na olimpijski turnir v Sočiju februarja prihodnje leto. Čeprav so risi člani elitne skupine A svetovnega hokeja, so na spletni strani Mednarodne hokejske zveze (IIHF) podvig izbrancev selektorja Matjaža Kopitarja označili za senzacijo. Kako ne bi, če pa so zainteresirani spet ponovili vajo in ugotovili, da imamo v Sloveniji eno resno hokejsko dvorano, eno kolikor toliko profesionalno moštvo, manj kot 50 resničnih poklicnih igralcev in peščico klubov s skromno bazo, ki jo predstavlja manj kot tisoč registriranih hokejistov. Da o domačem ligaškem tekmovanju niti ne razpravljamo.
Kljub temu so slovenski hokejski legionarji brez pomoči dveh zvezdnikov iz lige NHL, Anžeta Kopitarja in Jana Muršaka, uresničili sanje prejšnjih reprezentančnih rodov. Tako je bilo zelo veselo ob prihodu junakov ledenih ploskev iz danskega Vojensa. Kapetan Tomaž Razingar s soigralci in strokovnim vodstvom, ki so se vrnili v domovino (nekaj reprezentantov je odpotovalo neposredno v svoje klube v tujini), so čustveno doživljali sprejem sorodnikov, prijateljev in drugih navijačev. Na Brniku se je v noči na ponedeljek pelo, vzklikalo, zvoki harmonike kar niso pojenjali, točile so se solze sreče, risi so se izgubljali v objemih najdražjih in hokejskih zaprisežencev.
Včasih na strogo, včasih na lepo
»Seveda je to velika stvar za reprezentanco, hokej, za Slovenijo kot narod. Tudi drugi športi in športniki so dvignili letvico precej visoko, in če želiš biti na pravi ravni, moraš biti uspešen. Sem vesel in upam, da se bo ta zgodba še nadaljevala. Bo pa težko, vsi so kakovostni in treba se je dokazovati za vsako tekmovanje,« selektorja nikakor ni zajela evforija, čeprav ni skrival, da je neizmerno ponosen na igralce in uspeh: »Vse se začne in konča pri njih, oni so si to prigarali. Moram reči, da smo ena čudna klapa, a nam, kot kaže, stvari dobro uspevajo. Včasih malo na strogo, včasih na lepo, je pa dejstvo, da jim zelo zaupam, oni pa zaupajo meni.« Lahko dodamo, da gre pri risih res za čudno klapo, če upoštevamo prej omenjene dejavnike, ki nikakor niso v prid moštvu pri uvrstitvi med 12 najboljših reprezentanc na planetu.
Junaki iz Vojensa dosti časa za proslavljanje nimajo, saj jih te dni čakajo klubske tekme, že v začetku maja pa je na sporedu svetovno prvenstvo na Švedskem in Finskem. Risi bodo igrali v predtekmovalni skupini v Stockholmu. »Če sem povsem iskren, sem začel o prvenstvu razmišljati že v petek po tekmi z Dansko. Za vse nas bo to velik izziv, čakajo nas še težje tekme. A vse to je tudi nekakšen klic in mi se moramo tega lotiti profesionalno,« pravi Kopitar. Slovenska izbrana vrsta se bo v predtekmovalni skupini SP spet pomerila z Belorusijo in Dansko pa tudi s Češko, Švedsko, Kanado, Norveško in Švico. Konkurenca, da te kap! Toda risom je to malo mar.
Odštevanje do Sočija
Do olimpijskih iger v Sočiju (7. do 23. februar 2014) je še 360 dni. Na hokejskem turnirju bodo igrale v skupini A Rusija, Slovaška, ZDA in Slovenija, v skupini B Finska, Kanada, Norveška in Avstrija ter v skupini C Češka, Švedska, Švica in Latvija. Za slovensko hokejsko reprezentanco bo to prvi olimpijski nastop. Slovenski hokejisti so sicer nazadnje sestavljali jugoslovansko olimpijsko reprezentanco, ki je leta 1984 nastopila na igrah v Sarajevu.
Obljubljeno izpolnjeno
Kot je pojasnil predsednik HZS Matjaž Rakovec, so igralci dobili tudi nagrade za uspeh na Danskem. Te po zneskih niso bile velike, a po Rakovčevem mnenju gre bolj za zaupanje in za to, da hokejisti vedo, da bodo obljubljeno tudi dobili: »Mislim, da se fantje zavedajo situacije. Nihče ne igra zaradi denarja. Uspeh jim je bistven motiv za naprej, bilo je kar nekaj joka od sreče. Nekaj nagrade seveda bo, ravno toliko, da bodo pokrili stroške. Nekaj smo že izplačali, nekaj še bomo, gre za dva enaka zneska. A ne gre toliko za denar, gre za to, da kar obljubimo, tudi uresničimo.«
