Bronasti Peter Prevc: Cilj nikoli ni kolajna

Vreme je res že pomladansko, a tako ni bilo na češkem severu ob vznožju Krkonošev. Hudičeva gora je pokazala svojo vražjo naravo in premočni sunki vetra, tudi do 12 metrov na sekundo, so odnesli drugi tekmovalni dan svetovnega prvenstva v poletih na letalnici Čertak v Harrachovu. Tako so obveljali izidi prvega, petkovega dne, ti pa so pokazali, da je novi svetovni prvak in naslednik Roberta Kranjca postal Nemec Severin Freund. S srebrom se je okitil Norvežan Anders Bardal, bron pa so obesili za vrat letos izjemnemu Petru Prevcu. Tako je Pero Mišica po dveh zmagah v svetovnem pokalu, ena je veljala za polete, osvojitvi svetovnega pokala v poletih in kot kroni srebrnemu in bronastemu olimpijskemu odličju, zdaj na češkem nebu letel žlahtno do bronaste kolajne. Ta pa bi bila lahko še žlahtnejša, Prevc je vodil po prvi seriji, v drugi pa je želel preveč, zamudil na mizi oziroma pri odskoku, in to se je seveda poznalo na metraži. Peter je tako po Robertu Kranjcu, ki je bil zlat pred dvema letoma v Vikersundu, Urbanu Francu, ta je bil leta 1996 na Kulmu tretji, in Primožu Ulagi, na SP leta 1988 v Oberstdorfu je osvojil srebro, četrti slovenski orel s posamično žlahtno kovino na SP v poletih. Slovenija pa ima izpred dveh let tudi ekipni bron.

Ker je Prevc vedel, da ga je v drugi seriji polomil, si je v soboto želel vsaj en tekmovalni polet, da bi izboljšal svoj položaj. A na koncu, prelaganje poletov je trajalo kar dve uri in petnajst minut, je bil tudi s tretjim mestom zelo zadovoljen. »Želel sem si, da bi bila še vsaj ena serija, saj sem imel načrt napasti Bardala in Freunda, a glede na to, kako močno je pihalo, je treba biti realen. Vetra se ne da pregrizniti. Škoda, da je vse skupaj odpadlo, a narave se ne da premagati,« je razložil 21-leti šampion iz Dolenje vasi. »V soboto zjutraj sem bil kar malce presenečen, ko sem odgrnil zaveso in videl oblačno, vetrovno, deževno in sneženo vreme. Ampak glede na to, da je bilo tudi lani tu podobno, sem imel upanje do konca. V bistvu vse dotlej, dokler me niso poklicali na razglasitev. A na koncu dneva je bilo res lepo stati na odru za zmagovalce,« je še meteorološko dodal naš šampion. Pripomnil je še, da če pogleda na vse skupaj, je morda res pričakoval nekaj več, a da zdaj ne more nazaj in prav tako ne more več ničesar spremeniti. »Na vse skupaj moram gledati s pozitivne strani,« je pregnal temnejše misli.

Noče se ozirati

Srebrni in bronasti tudi na lanskem svetovnem nordijskem prvenstvu v Italiji se je dotaknil tudi napake pri odskoku. »Napake se dogajajo, s tem se je treba sprijazniti. A vsaka ti da kaj za naprej, iz vsake se poskušam kaj naučiti. Ko se ti kaj slabega zgodi, se je treba maksimalno potruditi, da se ne bo nikoli več. A kolajno si vedno zapomniš le po dobrem, in tako bo tudi zdaj. Ne, nikoli si nisem mislil, da bi se z nizom osvajanja medalj lahko tako razpletlo. Poleg tega pa si nikoli za cilj ne postavim kolajne. Sem človek, ki grem po poti in hočem na njej čim večkrat presenetiti. In ko dosežem en cilj, grem naprej. Niti se nočem ozirati, ampak vedno gledam le naprej.« PP pa seveda ni mogel mimo Planice in praznika ta konec tedna. »Uspehi v sezoni mi dajejo ravno toliko zagona za zaključek sezone v Planici, da bom nekako še zbral tiste zadnje moči, zbranost, da bom lahko še zadnjič odskakal. Lažje se pripraviš na tekmo, ker si rečeš, da gre za domačo tekmo, za nameček pa je še pred domačimi navijači, in vse to ti daje zagon in motivacijo za še zadnje štiri dni v sezoni.«

Beseda pa je šla tudi glavnemu reprezentančnemu trenerju Goranu Janusu. »Skrivnosti ni, šli smo po zlato kolajno, dobili bronasto. V soboto smo si želeli vsaj še eno serijo, vendar žal vreme ni dovoljevalo, da bi skakali. Žirija se je odločila pravilno. Po prespani noči, ko sem gledal Petra na odru za zmagovalce, so mi šle kar kocine pokonci. In to je največji užitek,« je tudi vremenskega vraga pod Hudičevo goro opisal Janus in mimogrede dodal: »Škoda je Petrovega drugega skoka, a na koncu koncev je bilo še vedno dovolj za odličje, tako da smo lahko upravičeno zelo zadovoljni.«

Včeraj bi morala biti na severnem Češkem tudi ekipna tekma, a grški bog vetrov Eol, v kombinaciji s hudim nalivom, spet ni bil prizanesljiv, tako da so skakalci lahko postavili smučke v kot. Robert Kranjec, na koncu posamično 29., je pristavil: »Res ne vem, zakaj prvenstva vlačijo v marec, saj imam občutek, da je januarja in februarja vreme precej bolj stabilno. Vse od poškodbe sem garal in veliko truda vložil v to, da sem na svetovnem prvenstvu lahko vsaj nastopil. Nisem bil dobro pripravljen, predolgo sem bil odsoten, a sem upal, da se mi morda na letalnici kaj poklopi, pa se mi ni. Nimam si kaj očitati.« Svoje pa je pripomnil tudi petnajstouvrščeni Jurij Tepeš: »Zelo težko je skakati, ker veter tako močno piha v hrbet, da po zraku sploh ne čutiš, kakšne so razmere. Kadar veter piha od zadaj, so tisti, ki že sicer dobro skačejo, še v večji prednosti. Najboljši skakalci so tako še močnejši od nas, ker se veliko bolje odrivajo. Tudi zato v bistvu tisti, ki znajo dobro leteti, sploh ne pridejo do svojih pet minut slave.«