Ana po sezoni vstajenja že misli na nove izzive

Nekaj dni zasluženega oddiha si je privoščila tudi vodilna slovenska alpska smučarka minule sezone Ana Drev. Za to izvrstno veleslalomistko je sanjska sezona v njeni karieri, zadnje besede pa v beli karavani še ni rekla. »Tekme sem končala, v petek smo imeli še državno prvenstvo v veleslalomu, zdaj pa odhajam v Avstrijo na test opreme,« je raportirala Ana. »Ni bilo kar samoumevno, da sem zmagala,« je priznala, da je bila konkurenca na slovenskem državnem prvenstvu našpičena v lovu na skalp ene od najboljših veleslalomistk sezone. Tudi Ana se rada spomni, da je imela na takih tekmah konec sezone ob Tini Maze vedno dodaten motiv. To je zdaj za njo, zlata medalja z državnega prvenstva je doma, pred njo pa nove obveznosti. Do jutri bo ostala v Avstriji, kamor jo je njen opremljevalec Völkl povabil na test smuči. Ob sedmih zjutraj bodo že na smučišču, da bi našli še nekaj rezerv v smučeh, ki ji sicer ne delajo skrbi. »Prepričana sem, da imam izvrstne smuči,« pohvali opremo, a prizna, da so izboljšave vedno mogoče. Ko se bo vrnila iz Avstrije, je predvidene še nekaj vadbe na Golteh ali Krvavcu, z zadnjimi zavoji in vratci naj bi opravila 20. aprila, temu pa bo sledil tritedenski premor. Kdaj bodo začeli priprave na novo sezono, še ni jasno. Vsi upajo, da se ne bo ponovila lanska zgodba, ko so prve resne treninge opravili šele avgusta. »Sprva sem se lovila, pavza je bila dolga, pravih občutkov pa ni bilo od nikoder. Med najboljšimi 20 veleslalomistkami sem imela zagotovo najslabše razmere za delo v pripravljalnem obdobju,« opozarja 30-letna Drevova. Na njeno srečo si s tem ni pretirano razbijala glave. Upala je, da bo iz danih razmer potegnila kar največ. Poleg treninga v Severni Ameriki je bilo ključno smučanje v Åreju, kamor so odšli nekaj dni prej. »Začutila sem stare občutke, ki so se vrnili, našla sem optimalno formo,« se rada ozre v lanski december, ko je prav na Švedskem začela serijo dobrih izidov – sprva je bila 12.

Dragoceno spoznanje

»Začutila sem, da moj limit ni 15. ali 13. mesto. Začutila sem, da zmorem več in višje. Kako daleč, nisem vedela. Sem pa s 7. mestom v Courchevelu še višje dvignila letvico. Vedela sem, da lahko naredim nekaj velikega. Odprl se mi je nov svet,« nadaljuje Ana, ki se je tudi v njej do tedaj neznani situaciji dobro znašla. Dvakrat je stopila na stopničke, v Mariboru in Flachauu, v Lienzu pa je po vodstvu v prvi vožnji odstopila. »Zavedela sem se, da sem konkurenčna. To mi je dalo največ osebnega zadovoljstva,« poudarja pomen močne mentalne spodbude. Poleg prej omenjenih uspehov se je prebila med prvo petnajsterico, za nameček tudi v elitno sedmerico. Na koncu sezone je bila v Jasni še 11., v St. Moritzu pa osma. Obžaluje predvsem zapravljeno priložnost v Jasni, kjer je bila zrela za ponovitev rezultata iz Maribora in Flachaua, morda še za naskok na sam vrh. Utrujenost in zdravstvene težave so vendarle naredile svoje.

Veliko zaslug za dobro sezono gre trenerju Denisu Šteharniku, s katerim se poznata že vsaj 20 let, zadnjih pet pa tudi sodelujeta. »Vesela sem, da imam pri določenih zadevah tudi jaz besedo. Pa ne zato, ker imam muhe in kaprice, ampak ker si želim, da bi bili na vsakem treningu boljši. Trener Šteharnik mi zna prisluhniti. Včasih potrebujem individualno vadbo, trener uredi tudi to,« hvali šefa. Rada se spomni tekme v Mariboru. Ne taji, da je vedno hotela na stopničke na Pohorju, a temu prej nikoli ni bila blizu. »Ponosna sem na to. V Maribor nikoli nisem prišla niti odšla iz njega z dobrimi občutki. Letos pa je bilo vse drugače,« še enkrat podoživi slavje na Pohorju, kjer jo je za 38 stotink sekunde prehitela le Nemka Viktoria Rebensburg. Pred novo sezono upa, da se bodo ekipe hitro sestavile in da se bodo smučarke pravočasno odpravile na priprave. »Rezerv imam še precej, čeprav sem v izvedbi in tehniki naredila precejšen korak naprej,« že pogleduje v prihodnost. V svetovnem pokalu bi rada vztrajala vsaj še eno sezono. Če bo počutje pravo in motiva dovolj, pa bi rada tudi na olimpijske igre v Južno Korejo leta 2018.