POTREBUJE POMOČ

Športnik v novo bitko z rakom

Objavljeno 21. februar 2018 20.53 | Posodobljeno 22. februar 2018 10.21 | Piše: Boštjan Fon
Goran Knežević našel novo upanje v Kaliforniji. Porabil že vse prihranke, pomagajo mu prijatelji.
Še vedno rad hodi na košarkarske tekme svoje Ilirije. FOTO: osebni arhiv
LJUBLJANA - Naenkrat je treniral košarko, nogomet in se uril v borilnih veščinah tekvondo. »Ko sem igral košarko, sem bil izbran za ljubljansko mestno selekcijo, igral sem z Goranom in Zoranom Dragićem pri Iliriji. Potem sem zbolel,« začne Goran Knežević.
Pravoverni Šiškar, trideset let šteje danes, si je ob polnoletnosti za rojstni dan odprl svoje lastno podjetje. Čeprav logistični tehnik po izobrazbi, je šel raje v gostinske vode in se loteval še gradbenih poslov: »Oče je gradbenik, zato sva šla skupaj v projekt. Lokal sem odprl na Brilejevi, imenoval sem ga po bratu Danijelu. Izjemno, čeprav je precej mlajši, sva navezana drug na drugega, pa tudi mi kot družina, starši in še tretji, starejši brat, držimo trdno skupaj.«

image
Goran Knežević optimistično zre proti Kaliforniji. FOTO: Boštjan Fon


Pred desetletjem se je Goran vrnil iz Zagreba, s tekmovanja v borilnih veščinah: »Obupno boleč krč me je sredi noči zgrabil v trebuhu, v nekaj minutah je šla telesna temperatura do štirideset stopinj. Na urgenci so mi dali neko zdravilo in kmalu sem se počutil odlično. Menjala se je zdravniška ekipa in druga zdravnica me je poslala na ultrazvok. Takrat sem se zavedel, da je nekaj hudo narobe. Izvedel sem, da je v meni 600-gramski tumor nadledvične žleze. Tako so mi rekli. Bil sem operiran, po enajstih dneh se mi je zgodila infekcija. Po štiridesetih dnevih so se odločili, da moram na onkologijo.« Tkivo tumorja so poslali v ZDA, v Boston, na patološki oddelek, od koder so sporočili, da ne znajo najti vzroka zanj. »Odredili so mi preventivno obsevanje, 34-krat so me obsevali. Pozneje, ko sem bil na zdravljenju v Nemčiji, sem izvedel, da se je med zdravniško obravnavo pri nas zgodilo nekaj krucialnih napak.«

image
Pri osemnajstih je pokal od moči. FOTO: osebni arhiv


Goran že desetletje bije boj za dostojno življenje. »Do danes nisem prejel nobene pomoči od države, kajti sem lastnik običajnega stanovanja v starejši hiši, hkrati sem še porok za kredit svojemu botru. Torej vsi stroški, ki se jih le lahko zamislite, padejo na moja pleča. Za zdravljenje v tujini sem zapravil čez 60.000 evrov, 40.000 evrov sem zapravil za konopljino smolo, ki nam rakavim bolnikom pomaga pregnati bolečino, hkrati je blagodejna za dihala.« Knežević pove, da je skupaj z družino v gromozanskih dolgovih, čeprav je oče garal po gradbiščih v Nemčiji, mati delala v lokalu, tudi Goran je z bratom delal, kot sta le zmogla. »Zdaj je prišel trenutek, ko dejansko, povem iskreno, ne moremo več. Nimamo. Razen obilice kreditov nimamo nič več. Preprosto. Vse, kar še imam, gre v prodajo, tudi lokal.«

Namenska sredstva za zdravljenje Gorana Kneževića zbirajo na posebnem
računu fundacije Jakec in čarobna lučka, ki je odprt pri Delavski
hranilnici s številko SI56-6100-0000-6835-646, swift ali BIC za tujino
pa je HDELSI22. Mobilni operaterji imajo odprto možnost SMS donacije s
ključno besedo GOGI5 na številki 1919, kjer s poslanim sporočilom
donirate pet evrov.


Pred dvema letoma je prek organizacije The truth about cancer (Resnica o raku) izvedel za kliniko, ki je locirana v San Diegu in v Tijuani: »Raka zdravijo z nekaj najbolj modernimi in priznanimi terapijami.« Zdravljenje, ki bi vsebovalo tritedensko bivanje v Kaliforniji, bi ga stalo 50.000 dolarjev, dobrih 40.000 evrov.

image
Del kolajn, ki jih je osvajal v treh športih. FOTO: Boštjan Fon


»Primer mojega Gorana je tako specifičen in težak, da bi moral ostati v ZDA tri mesece,« pravi Jasna Petrović, Goranovo dekle: »Težava tiči tudi v tem, da bi moral imeti Goran poseben prostor na letalu, saj mora s seboj imeti jeklenko čistega kisika. To je zaradi njegove varnosti. Hkrati je treba imeti invalidski voziček ter še nekaj drobnih malenkosti, ki so navadnemu sleherniku na potovanju z letalom nepotrebne, Goranu pa nujne.«

image
Z mlajšim bratom Danijelom (levo) sta še posebno povezana. FOTO: Boštjan Fon


»Mar ni žalostno, da imamo za bolnike, kot sem jaz, v Sloveniji le eno hiperbarično komoro?«, se vpraša Knežević in nato poda v premislek svojo lastno izkušnjo: »Edino, kar imamo v Sloveniji za rakave bolnike, so rezanje in kemoterapije. Terapije, s katerimi sem se seznanil prek prej omenjene organizacije, bodo pri nas na voljo morda šele čez pol stoletja. Bodimo realni: nimam nič proti zdravnikom, ampak ali je zdravljenje raka le to, da imamo plešaste paciente, ki so zaradi operacij do konca življenja invalidi, podobni hodečim mumijam?« Nato še dodaja: »Čez čas, ko sem bil v Nemčiji, sem izvedel, da sploh ni šlo za tumor nadledvične žleze, ampak tumor ledvice. Prva operacija je bila najbolj pomembna in če bi mi pri prvem posegu odstranili celotno ledvico in je ne obrezali, bi bilo moje zdravstveno stanje oziroma življenje zadnjih desetih let popolnoma drugačno.« Kneževića povprašamo, ali bo šel z zdravstveno dokumentacijo iz Nemčije v tožbo. »Nimam energije za tožbo. Res ne. Ljudje pa naj se zamislijo, ko vam izdam, da sem sedel na konziliju in sem jih povprašal, ali sem njihov poizkusni zajček. Zdravnik mi je dal roko in to potrdil. Ampak pustimo to ob strani, nočem delati drame. Energijo, tako mojo kot mojih najbližjih, bomo usmerili v zdravljenje.« Nato brat Danijel dodaja: »Mislimo v prihodnost, tudi ob malenkostih, zato smo uredili vizum za bivanje v ZDA za vse leto. Nadejamo se razumevanja in pomoči dobrih ljudi.« Kaj za epilog pove Knežević: »Gremo se borit. Skupaj, jaz in vi, za moje zdravje in naše skupno dostojanstvo.« 
Deli s prijetelji