Brat ljubosumen na olimpijca

Hrastnik je veliko dal slovenskemu športu: tu je začel mojster namiznega tenisa Edvard Vecko (njegov sin Gorazd uspešno vodi britanske igralce športnike invalide), Andreja Ojsteršek Urh je leta 1979 z Jugoslavijo na evropskem mladinskem prvenstvu osvojila bron, ekipa Kemičarja Hrastnik (poleg Andreje so bile tu še Vesna Ojsteršek, Jolanda Novak in Monika Reflak) je postala državna prvakinja Jugoslavije. Iz Hrastnika se je v svetovno orbito izstrelil Peter Kauzer. Zdaj pa so v mestu ob Savi dobili novega junaka, 21-letnega namiznotenisača Darka Jorgića, ki v tej sezoni naravnost blesti, ko za zeleno mizo vihti loparček.

Košarka in namizni tenis

»Ta sezona je res super,« ne skriva navdušenja Darko, ki smo ga ujeli na turnirju na Madžarskem. »Sprva sem treniral košarko, igrala sta jo brat in mama. Nekaj časa sem usklajeval oba športa, košarko in namizni tenis, potem sem se odločil. Že na prvem turnirju v Hrastniku sem osvojil medaljo,« se začetkov spominja Jorgić. »Te kolajne sem bil tako vesel. Ponosno sem jo nosil naokoli,« nadaljuje in pristavi, da ima vse spravljene v posebni vitrini v svoji sobi. »Vsaka ima svojo zgodbo. Ko jih gledam, se spominjam zahtevnih začetkov,« se Darko povrne 15 let nazaj. Prehodil je zahtevno pot, da danes kljubuje evropski in svetovni konkurenci. »Težko je bilo, predvsem finančno. Brez staršev ne bi zmogel. Oče in mama sta dala vse zame. Imam starejšega brata, ki je bil zaradi tega morda malce ljubosumen. Zdaj se vidi, da se je vse skupaj izplačalo,« se ozira Darko. »Starše pa je bilo malce strah, ko me je bilo treba pošiljati na priprave pa v tujino. Malce so bili pod pritiskom. Spomnim se, da sem 14-leten dobil vabilo na priprave v Južno Korejo. Imel sem dobre rezultate. Oče in mama sta dala zadnji evro, da sem šel lahko na ta kamp v Azijo. Oče je šel celo z mano,« še navrže Darko. »Vseskozi me je vzpodbujal, celo treniral je z mano pa dodatne vaje sva delala. Mama je opozarjala, da moram imeti tudi načrt B, če se morda poškodujem, tudi zato je ves čas opozarjala, naj ne pozabim na šolo,« še izvemo od športnika, ki je imel tudi srečo, da je padel v roke trenerskemu triu Andreja Ojsteršek Urh, Jože Urh, Vesna Ojsteršek.

Novo mesto, Italija, Nemčija

Darko je šel pri 14 letih od doma. Klub Hrastnik je prerasel, preselil se je v Novo mesto v NTK Krka, kjer je sprva vadil v Drgančevju, potem v centru na Otočcu, vmes pa bival v Dijaškem domu Novo mesto. Pot ga je vodila v dres italijanskega kluba Carrara, od tam pa v Nemčijo. »Še zdaj se spomnim, kako sva z Denijem Kožulom osvojila italijansko ligo, opazili pa so me tudi Nemci. Ravno sem se vozil na eno od tekem v Italiji, ko so me klicali in me povabili,« opiše, kako je prišlo do selitve iz Italije v nemški Bad Königshofen, zdaj pa je že drugo leto član elitnega nemškega ligaša Saarbrückna, s katerim je letos prišel v polfinale lige prvakov! »Pri Darku smo se menjali mi trije, Andi, jaz in Vesna. Kdor je bil doma, ta je poskrbel zanj. Ko pa je šel v Novo mesto, sem bil tam večinoma kar jaz,« nam pove Jože Urh, svojčas dober igralec, danes pa izvrsten trener, cenjen in spoštovan po vsem svetu. »V Novem mestu so bile izvrstne razmere za delo, dobili smo nove sparing partnerje. Odhod v center v Novo mesto je bil tako za Darka kot za Denija Kožula in še za koga odskočna deska,« nadaljuje Jože. Če je Andreja Ojsteršek Urh Darkova druga mama, je Jože njegov drugi oče. »Darko ima pravi značaj, rad se bori, to šteje. Bil je in ostal fokusiran in motiviran. Rad prihaja na treninge, tako je bilo tudi v Novem mestu. Poleg tega je fascinantna njegova pot navzgor – raste in napreduje od šestega leta. Brez padcev. Raste konstantno, vsako leto je boljši, to ga še dodatno žene dalje,« pomenljivo sklene Jože.